Nove knjige

  • Brez slike

Zdenko Kodelja: Šolstvo v krizi – kriza v šolstvu

Ventilator besed | 2.9.2017 | Komentarji 0

·         več kot 40 zanimivih in perečih tem

·         250 strani aktualnega branja

·         izpod peresa uglednega, doma in v svetu uveljavljenega pedagoga in filozofa

·         berimo, razmišljajmo, delujmo

Konec ali zgolj metamorfoza učiteljske avtoritete? * Begunci in migranti: kakšne so naše dolžnosti * Ali je stroka res razdeljena * Lakota v naših šolah * Voliti ali ne voliti * O krizi in varčevanju * Škandali v šolah * Kako izbrati vladarja * Ljubezenska razmerja na univerzah * Intelektualni doping * Javne šole niso javne hiše * Kaj vidimo v Pisinem ogledalu * Rekviem za javno šolstvo? * Bog jim odpusti, saj ne vedo, kaj delajo * itd.

 

 

Besedila, zbrana v tej knjigi, so nastala v obdobju od začetka šolskega leta 2011/12 do konca pravkar izteklega se šolskega leta. Zbrana na enem mestu je mogoče brati tudi kot posamične komentarje in analize dogajanja doma in po svetu v zadnjih šestih šolskih letih.

 

Obravnavane teme so zelo raznolike, vendar jih povezuje v celoto prav to, da so vse bolj ali manj relevantne za filozofijo vzgoje; s tega zornega kota so  tudi obravnavane. Poprej ste jih kot avtorjeve kolumne že lahko prebirali v našem in vašem časniku Šolski razgledi, zdaj so strnjene za vse vas, ki bi jih želeli ponovno in zbrano prebrati in še večkrat prebirati, za vse, ki ste jih v zgoščenem ritmu vsakdana spregledali, za vse, ki želite obogatiti svojo strokovno knjižno polico in knjižnico, za vse, ki si želite razširiti svoja obzorja in obogatiti znanje.

 

Iz avtorjevih razmišljanj

·         Učitelj je za učenca dejanska avtoriteta takrat in samo takrat, ko učenec verjame temu, kar učitelj pove. Če ni takega učenca, potem ne glede na učiteljevo dejansko znanje učitelj ni dejanska avtoriteta. To, kar ga napravi za dejansko avtoriteto, namreč ni le njegovo dejansko znanje, temveč to, koliko mu njegovi učenci verjamejo. Vendar učenci učitelju ne bi verjeli, če bi vedeli, da nima tistega znanja, ki naj bi ga imel. Ali je njihovo verjetje upravičeno, je seveda že drugo vprašanje. Kakor koli – učiteljeva dejanska avtoriteta je možna le, če učenci verjamejo v verodostojnost tega, kar učitelj govori. Po drugi strani pa je učiteljeva avtoriteta odvisna tudi od tega, kako se starši in širša družba obnašajo do njega.

 

·         Javne šole niso javne hiše, v katere hodijo ljudje uživat. Bistvo šole nikoli ni bilo, da v njej uživamo, temveč da se v njej česa naučimo in si kultiviramo duha in telo. Če ob tem tudi uživamo, je toliko bolje. Vendar je iluzorno pričakovati, da bodo otroci uživali pri učenju vseh predmetov. Bolj verjetno je, da bodo eni uživali pri pouku enih učnih predmetov, drugi pri drugih, tretji pa pri nobenem. Tudi izbira predmetov, ki se v šoli poučujejo, ni nikoli sledila hedonizmu kot merilu izbire. Poleg tega, če bi otroci hodili v šolo zato, ker v njej uživajo, ker se radi učijo, bi bila šolska obveznost nepotrebna. Šolska obveznost ima smisel samo ob predpostavki, da se morajo otroci v šoli izobraževati in vzgajati ne glede na to, ali pri tem uživajo ali ne. 

 

·         Ali je na podlagi tega, da je treba državljane prepričevati, da se sploh udeležijo evropskih volitev, mogoče sklepati, da smo soočeni s krizo evropske identitete, da se ne čutimo dovolj Evropejce, da se ne identificiramo z EU? Če da, kaj je temu vzrok? Kako to spremeniti? Znani francoski filozof ÉtienneBalibar je prepričan, da je v državah članicah EU treba vzpostaviti skupno izobraževalno, jezikovno in kulturno politiko, saj mladi Evropejci ne potrebujejo le delovnih mest in kompetenc za njihovo zasedbo, temveč si morajo na podlagi mnogovrstnih tradicij oblikovati tudi skupno identiteto. Ideja za nas, ki imamo izkušnje iz nekdanje federativne države, ni nova. Se še spomnite skupnih programskih jeder? Bi danes skupna evropska programska jedra v slovenskih šolah sprejeli ali bi jih, enako kot takrat jugoslovanska, zavrnili? Vprašanje, vredno razmisleka.

 

·         Da otroci pri spolni vzgoji v šoli slišijo tudi razlage, ki niso v skladu s katoliškim naukom in cerkvenimi stališči, ne gre dvomiti; veliko vprašanje pa je, ali je tisto, kar slišijo, res v nasprotju z zdravim razumom. Ali ni morda prav nasprotno? Mnogi, vključno z verniki, s svojim prepričanjem in ravnanjem dokazujejo, da vprašanje še zdaleč ni nesmiselno. Nesmiselno je verjetno le za tiste, ki predpostavljajo, da je vse, kar je v nasprotju s cerkvenim naukom, že s samim tem tudi v nasprotju z zdravim razumom.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko