Kolumne

Sediš v tišini in se smehljaš

Dr. Manca Košir | 13.2.2010 | Komentarji 0

Dano ti je bilo življenje, dolžan si najti nekaj lepega v njem.

Elizabeth Gilbert: JEJ, MOLI, LJUBI

 

 

Samo prelistala jo bom, sem si rekla, samo prelistala, ker moram nujno takoj prebrati do konca ono drugo, debelo, a tako privlačno, da jo komaj čakam. Knjigo.

Tisti, ki naj bi jo samo prelistala, a se sploh nisem dvignila s stola, dokler je nisem prebrala od začetka do konca na dih, je naslov Nenavadna bralka. Napisal jo je ljubljenec britanskega občestva Alan Bennett (rojen leta 1934), dramatik in scenarist, pisatelj, ki kot da je rojen za proizvodnjo knjižnih uspešnic. Inteligenten, duhovit gej, vrhunsko izobražen, slaven in zaželen v kraljevih dvorih in meščanskih salonih, pa tudi v naročjih navadnih zemljanov, ki radi beremo.

 

In za to gre v njegovi Nenavadni bralki (te dni izdala založba Vale-Novak) – za branje. Glavna junakinja je nenavadna, da bolj ne bi mogla biti. Ker je kraljica. Angleška. Ta, o kateri že desetletja beremo v rumenem tisku, kdaj pa kdaj tudi v resnejših medijih. Njeno veličanstvo Elizabeta. Katere glavna naloga je opravljati kraljevske dolžnosti, nikakor pa ne uživati v njih, še manj v čem drugem. In tudi res ne bi, če se njeni razvajeni psi ne bi zakadili v avtobus potujoče knjižnice in je moralo Njeno veličanstvo dostojanstveno ukrepati, pa si je sposodilo nekaj knjig v branje. In potem ni odnehala, brala je kar naprej, se hotela pogovarjati samo o knjigah, naročala ministrom in premieru, kaj morajo prebrati … Začela govoriti traparije, ki jih pred bralno ero ne bi izrekla nikoli. Denimo: »Jaz sem kraljica in voditeljica Britanske skupnosti narodov, vendar na ta položaj v zadnjih petdesetih letih večkrat nisem bila ponosna, marveč sem se ga sramovala«.

 

Zakaj je Njeno veličanstvo tako rado bralo? »Ker je moja dolžnost, da ugotovim, kakšni so ljudje«, je rekla kraljica. Pisala si je zapiske o prebranem, izpisovala najljubše odlomke in premišljevala: »Književnost vidim kot velikansko deželo, po kateri potujem, da bi prišla do njenih meja, ki pa jih ne bom nikoli dosegla. Prepozno sem se odpravila na pot. Zamude ne bom mogla nikoli nadoknaditi«, je žalostna ugotavljala.

 

Jasno, da je šlo šefom kraljevine bralsko uživanje veličanstva na živce, kar je bistra kraljica opazila. Zato se je odločila, da ne bo več (toliko) brala, marveč – pisala. Jaz pa naj napišem o očarljivi knjigi Nenavadna bralka le še to, da je njena vsebina najboljši dokaz, da knjige spreminjajo nas in druge ljudi ter s tem ves svet. Hura!

 

Druga knjiga, h kateri se mi je mudilo, je 368 strani obsegajoč grenko-sladek roman tudi duhovite in priljubljene pisateljice Elizabeth Gilbert (rojena 1969) Jej, moli, ljubi (založila prodorna Učila), po katerem že snemajo film z Julijo Roberts v glavni vlogi in je preveden v več kot 30 jezikov. Da jo moram nujno prebrati, je žvrgolelo mlado žensko bitje, rekoč, da je to knjiga o njej. Pa malo tudi o meni. In zagotovo še o X in Y, pa o A in B, kar pomeni, da je to debelo gospo knjigo nujno vzeti pred oči.

 

Sem jo, kakopak. Inzdaj ponavljam njene mantre ter širim radostno vest o nujnosti njenega branja naprej. Vem, česar pred to knjigo nisem vedela -- zakaj se zadnje čase med meditacijo pogosto blaženo smehljam. Zato, ker meditiram, kot je balijski vrač učil glavno junakinjo Liz -- sedim v tišini in se smehljam: »Za meditacijo se moraš samo smehljati. Smehljati z obrazom, smehljati z umom in dobra energija bo prišla k tebi in počistila staro umazano energijo. Celo smehljati se v jetrih. Ne hiteti, ne poskusi preveč težko. Preveč resen, se narediš bolnega. Lahko kličeš dobro energijo z nasmehom«.

 

Zgodba se začne v zgornji kopalnici velike hiše v predmestju New Yorka, ki jo je malo pred tem kupila Liz s svojim možem. V kopalnici na tleh, na kolenih, joka, joka. V obupu začne moliti. Stara je enaintrideset let in ve, da noče imeti otroka z možem, s katerim je poročena šest let. Ve ne le to, da noče imeti otroka z njim, ampak, da sploh noče biti več poročena. Med zasoplim ihtenjem Bogu reče približno nekaj takega: »Živjo, Bog. Kako si? Jaz sem Liz, lepo, da sva se spoznala«. Da potrebuje pomoč, ga roti, naj ji pove, kaj ji je storiti.

 

Prav nenadoma sem ugotovila, da ne jočem več. Moja bridkost je bila vakumsko posrkana iz mene. Obhajalo me je nekaj, kar lahko opišem le kot majhen žep tišine – tako redke tišine, da iz strahu,d a je ne bi pregnala, nisem hotela izdihniti.

Potem sem zaslišala glas. Bil je le moj glas, ki mi je govoril iz moje biti. Hkrati pa je bil to glas, ki ga še nikoli prej nisem slišala. To je bil moj glas, a popolnoma moder, miren in sočuten. Tako bi zvenel moj glas, če bi v svojem življenju izkusila le ljubezen in varnost. Kako naj opišem toplo naklonjenost v tem glasu, ko mi je dal odgovor, ki je zapečatil mojo vero v božansko?

Glas je rekel: »Vrni se v posteljo, Liz«.

Po sedmih mesecih Liz zapusti moža. A kaj, ko se zaplete s čarnim Davidom, h

kateremu se nemudoma preseli. In tako začne nov krog brezupne ljubezni,

ponovitev vzorca nesrečnega odvisnega odnosa. »V brezupnih ljubeznih vedno

izumimo značaj partnerjev, od njih zahtevamo, da so tisto, kar mi potrebujemo, in

se potem počutimo opeharjene, ko nočejo igrati vloge, ki smo si jo izmislili na

začetku«. Drugače kot katastrofalno tak odnos ne more potekati. Kajti »odvisnost

je znamenje vsake ljubezenske zgodbe, ki temelji na zaslepljenosti«, ugotavlja Liz

post festum.

 

Naša junakinja se odloči radikalno spremeniti življenje. Ne bo več depresirala in

nehala bo premlevati eno in isto. Tudi seksala ne bo več, kajti ugotovila je, da je bila

to le taktika za reševanje življenja v sili. »Nikoli več ne uporabi telesa ali čustev

nekoga drugega za zadovoljevanje svojih lastnih neizpolnjenih hrepenenj«, si ukaže.

 

Za štiri mesece odpotuje v Italijo. Tam se uživaško uči italijanščine, jezika, od

katerega je očarana in si ga je od nekdaj želela znati ščebetati. Posluša Italijane,

govori in je. Veliko je, da se zredi štirinajst kilogramov, skoraj za toliko, kolikor je v

času trpljenja in dušnih bolečin shujšala. Dojame, da je »lahko spoštovanje užitka

sidro človečnosti«. Kajti dano ti je bilo življenje in dolžan si -- kot človeško bitje

tudi upravičen – najti nekaj lepega v njem.

 

Potem odleti v Indijo, v ašram gurujke, ki jo je spoznala prek Davida. Štirimesečno trdo delo na sebi. Disciplina. Vstajanje ob treh zjutraj. Mantranje in meditiranje. Joga. Pomivanje tal. Razmišljanje o tem, kdo je, kaj bi rada v življenju, od kod prihaja in kam gre. Pogovori z Bogom. Čiščenje telesa in duše, duše in telesa. Razumevanje moči odpuščanja. Iskanje svobode. In spoznanje: Bog je v tebi kot TI. Če si, kdor si, si v stiku z božanskim, ki prebiva v tebi.

 

Nakar se odpravi za štiri mesece še na Bali. K vraču, ki ji je na počitnicah pred leti prerokoval iz dlani, da se bo vrnila k njemu, se pri njem učila in postala srečna. Kar se tudi uresniči. Seveda drugače, kot si je Liz sploh lahko predstavljala. Ker se je trudila za srečo, je tudi dosegla stanje srečnosti. Ni hotela biti več nesrečna in pika.

Kajti slišala je, kar ji je povedal prijatelj: »Vso žalost in težave povzročajo nesrečni

ljudje«. Zato je izbrala drugo pot – iskanje zadovoljstva. To pa ni le egocentrično

samoohranitveno dejanje, »temveč tudi velikodušno darilo svetu. Ko počistiš svojo

mizerijo, nisi več breme. Prenehaš biti ovira, ne le sebi, ampak tudi vsem drugim. Šele

takrat si svoboden, da služiš in uživaš z drugimi ljudmi«.

 

Liz na Baliju, tem božanskem otoku ljubezni, plesa in obredov, pa tudi senc in

strahov, oživi. Njeno telo se prebudi, iz prej nesrečne in grde ženske, kot ugotavlja

njen prijazni vrač, je postala srečna, lepa in mlada. Zdaj, ko so zaceljene njene rane,

je čas za novega moškega. Kakšnega? Drugačnega. Konča naj se vzorec, ki ga je

junakinja prevečkrat ponavljala:

 

Za sabo imam zgodovino zelo hitrih odločitev o moških. Vedno sem se zaljubljala na hitro in ne da bi premerila tveganja. Imam navado, da v vsakem vidim ne le najboljše, ampak da predvidevam, da je vsak čustveno sposoben doseči svoj največji potencial. Zaljubila sem se večkrat, kot bi lahko preštela, bolj v najvišji potencial moškega kot v samega moškega, in pri razmerju sem vztrajala (pre)dolgo, ker sem čakala, da se bo moški dvignil do svojih veličin.

 

Novi moški se res zgodi. Počasi, počasi leže Liz v njegovo naročje in pod rjuhe in

potem v dvojino, kakršne dotlej ni bila sposobna. Ker nikoli prej ni izbrala

moškega, ki bi jo zares hotel. Ki bi vedel: »To je moja ženska. Naredil bom vse, da

dobim to žensko«.

 

Liz se je končno naučila, kar zdaj z mirnim glasom ob koncu knjige svetuje prijateljici v New York: »Da se mora prepustiti, ženska, kako se mora samo naučiti, da je vse že popolno tako, kot je zdaj, da vesolje vse poskrbi, punči, da je vse samo mir in harmonija tam zunaj …«

 

Zadnji besede v romanu Jej, moli, ljubi, so: »… in se samo zahvaljevati, za vedno in iskreno, dokler imamo glas«. Zahvaljevati tudi za to knjigo, ki sicer ne bo dobila Nobelove nagrade, zato pa košček našega srca, ki smo ga delili z Elizabeth Gilbert od prve do zadnje strani njene pripovedi.

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko