Kolumne

Branje v času osamljenosti

Dr. Manca Košir | 16.2.2010 | Komentarji 0

Najboljša knjiga na svetu je preprosto tista, ki jo imate najraje, in to je nekaj, kar odkrijete sami zase. Mi smo tu, da vam pomagamo pri iskanju. Opening the Book

 

Slovenci smo kot posamezniki, narod in država intelektualno in v posledici tudi eksistencialno »ogrožena vrsta«. Pismenost odraslih državljanov in državljank je namreč pri dnu, kot so pokazali rezultati mednarodne raziskave pred dvema letoma. Tečejo posebne raziskave o pismenosti naših otrok (Bucik 2003: 117-118), katerih rezultati niso spodbudnejši. Odgovor na vprašanje, zakaj je tako – in v čigavem interesu – je kompleksne narave in se z njim na tem mestu ne morem ukvarjati. Naj le navedem nekaj ugotovitev iz sveže raziskave Medijske navade slovenskih mladostnikov (2003), ki zmorejo prispevati del odgovora.

 

Knjiga je dolgočasna in nezaželena

 

Študija, ki je zajela več kot petsto mladostnikov, starih od 14 do 19 let, je spraševala po medijskih navadah in uporabah informacijske tehnologije, od starih, tradicionalnih medijev, do novih, kamor so raziskovalci uvrstili osebni računalnik, internet, video in računalniške igrice, mobilni telefon in SMS-sporočila. Potrdilo se je, kar vemo že več kot desetletje (Košir, 2003): da mladostniki presedijo veliko časa pred televizijskim zaslonom in da radi poslušajo zabavno glasbo. In zakaj tako radi gledajo televizijo? Zato, ker se dolgočasijo. S poslušanjem glasbe in gledanjem televizije preganjajo občutek osamljenosti. Izmed vseh množičnih občil je knjiga najmanj priljubljena. »Pri skoraj vseh razdelitvah nastopajo knjige kot medij, ki se mu pripisuje dolgočasnost, nezanimivost ... ki je zaradi svojih lastnosti med mladostniki v vseh starostnih skupinah manj zaželen ali celo nezaželen« (s. 31). Knjiga je torej dolgčas in berejo jo manj priljubljeni učenci. Frajer/-ka pa si, če imaš mobilni telefon, saj to občutno prispeva k popularnosti posameznika. Po mnenju starejših mladostnikov nadomešča celotno osebno komunikacijo, kar se razume kot pozitivno lastnost. »Ne rabiš komunicirati«. In: »Poveš kaj nerodnega in te pri tem ni sram« (s. 36).

 

Del odgovora, zakaj smo Slovenci »ogrožena vrsta« – na mladih svet stoji in oni so naša prihodnost – se ponuja sam: medsebojno komuniciranje izgublja vrednost, zato se veča občutek osamljenosti. Uporaba vizualnih in slušnih medijev ta občutek samo začasno poteši, saj ne spodbuja medosebnega sporazumevanja in jezikovne dejavnosti. Jezik pa je »osnovno orodje vsega človeškega in družbenega sodelovanja, zato je dobro razvita sporazumevalna zmožnost najbolj zanesljiva pot do osebnega in družbenega uspeha« (Grosman 2003: 11).

 

Slovenska »zgodba o uspehu« je potemtakem laž. Pravega uspeha ni in ga ne bo, dokler ne bo drugačnega šolstva – takega, ki bi gojilo pismenost – in ne bo kultura deležna osrednje pozornosti, kar ji kot osebni in nacionalni duhovni substanci gre. (Na teh predpostavkah je utemeljena pozabljena kulturna pedagogika velikega Slovenca Karola Ozvalda, 1873–1946 – o tem glej moj članek Kultura kot pot k osebnosti in skupnosti). Branje je znotraj resnične zgodbe o uspehu ključnega pomena. Kot tolikokrat utemeljuje neumorna predsednica Bralnega društva Slovenije (Grosman, prav tam):

 

Zaradi dejavne bralčeve udeležbe je branje nenadomestljiva vaja v rabi jezika in prispeva k razvoju in izboljšanju vseh drugih jezikovnih zmožnosti: k boljšemu pisanju, saj bralec ves čas branja opazuje pisano rabo jezika v vseh njenih posebnostih, k boljšemu poslušanju, ker se bralec ves čas uči pazljivo slediti besedilu, in k razvitejšemu govoru, ker bralec spoznava izrazne možnosti jezika in pridobiva nove besede.

 

Brez branja ni mogoča vsestranska pismenost, sposobnost jezikovnega sporazumevanja je okrnjena, s tem pa tudi medsebojno komuniciranje, učenje in bivanje. Da večina slovenskih državljanov ne bo nikoli uspešna v učenju, pri delu in v osebnem življenju, da bo slika osebne vrednosti in samopodobe še slabša, je sklep, ki ga nakazujejo katastrofalni podatki o slovenski pismenosti.

 

Najprej je bila beseda, pravi knjiga vseh knjig. In po njej je vse nastalo. Smisel življenja se nam (po)kaže, ko premislimo – in mislimo v jeziku – svojo življenjsko zgodbo. Z besedami pisatelja, ki je eden največjih mojstrov slovenskega jezika, Iztoka Greistra: Junak njegovega romana Pospana poželenja se loti pisanja, »saj verjame, da bo le tako, da bo razdrl njuno zgodbo na strani, na stavke, in če bo treba tudi na besede ter jo nato pazljivo tehtajoč ljubeče spet sestavil, prišel stvari do dna«.

 

Ali kot ugotavlja psihoanalitik Paul Verhaeghe v poučni knjigi – navdihnila je naslov tega prispevka – Ljubezen v času osamljenosti (2002: 138): »Razmerje med moškim in žensko je v besedah – ne le, da se v besedah dogaja, z besedami se dejansko ustvarja«. In ne samo razmerje med moškim in žensko, temveč sleherni naš odnos: v družini, na delovnem mestu, v parlamentu, zunanji politiki ... Če ne najdemo pravih besed, če ne zmoremo govoriti ustreznega jezika, se dogajajo nasilje, vojne in smrt. Strahotna puščava, v kateri sta osamljenost in dolgčas vsakdanja pojava.

 

Najpomembnejše: bralna kultura odraslih

 

Kaj storiti, da bi branje dobilo ustrezno mesto v naših življenjih? Brati v družini, v vrtcih in šolah na vseh stopnjah, brati zasebno in brati javno, v množičnih občilih sporočati o knjigah več in poljudno, kupovati knjige, potovati z njimi, vanje in vase ... Ker bo na tem posvetovanju veliko govora o spodbujanju branja v šolah, naj spregovorim o širjenju bralnega virusa med odraslimi. Strinjam se namreč z direktorico britanskega inštituta Opening the Book, Rachel van Riel, ki je po lanskem obisku v Sloveniji dejala: »Veliko naredite za to, da bi brali otroci (Bralna značka). Ampak najpomembneje je, da berejo odrasli. Če bodo uživaški bralci odrasli, bodo posledično tudi otroci, ker bodo živeli v okolju razvitih bralnih navad in bodo potrebo po branju ponotranjili. Če pa jih spodbuja k branju samo šola, bodo po dokončanem šolanju nehali brati.«

 

Vrsto predlogov o tem, kako naj bi se pogovarjali o branju, ki bodo sledili, je Rachelinih, mojih, naših – vseh tistih, ki se v Veliki Britaniji in na Slovenskem družimo v bralnih klubih in študijskih krožkih Beremo z Manco Košir. Tistih, ki radi beremo, ker vemo, da s tem veliko naredimo zase, in ko radost branja delimo, tudi za druge.

 

Ker ima posvetovanje naslov Pogovor o prebranem besedilu, prej še nekaj besed o pogovoru, o tem, kar ustvarja naše – uspešne ali neuspešne – odnose. Za spodbujanje branja je potreben kakovosten pogovor, tak, ki mu rečemo pravi dialog. Študijski krožki, ki jih uspešno širi Andragoški center Slovenije, gradijo svoje delo prav na takem dialogu. Se pravi na pogovoru, »v katerem človek z ljudmi, s katerimi ima opraviti, zares pride v stik« (Buber 1982:117). Homo narrans – človek pripovedovalec je kot generično bitje usmerjen k drugemu. Prav zato je družbeno bitje človek ustvarilo jezik kot orodje za sporazumevanje: JAZ se nenehno obrača k TI. Obrat k drugemu torej in ne zasuk od njega – kar delajo tako popularna SMS-sporočila v tem času osamljenosti. Zasuk imenuje filozof dialoga Martin Buber (s.121)

 

to, če se nekdo drug izmika sprejetju neke druge osebe v njeni samosvojosti, ki se kratko malo ne da včrtati v njegov lastni krog, ki se resda bitno dotika njegove duše in jo vzgibava, vendar ni nikjer z njo zlita, in dopušča, da drugi obstaja samo, kakor ga on doživlja, le kot nekaj , kar je v njegovi posesti. Tedaj se pač dvogovor spremeni v videz.

 

 

Dialog je pogovor, v katerem in prek katerega se med udeleženci vzpostavi živa vzajemnost (Buber), se pravi empatija in sočutje. Kjer ni nadrejenih in podrejenih, temveč so odnosi partnersko enakopravni. Kjer ni poražencev in zmagovalcev, ker v svoji človečnosti, dostojanstvu in po-govoru zmagujemo vsi.

 

Pravi dialog je v slovenskih šolah redkost in ne pravilo. Tudi v družinah ga je premalo – zato vse več ločitev, zasvojenosti, zlorab in nasilja. Druženje s knjigami in pogovor o njih, kakor ga postavlja koncept naših bralnih krožkov, presega to »rak rano« -- novejša medicinska literatura ugotavlja, da je rak bolezen slabega komuniciranja -- sodobnega časa. Zbližuje, povezuje in – zdravi. Zdravi ne le dolgočasje in osamljenost, temveč tudi medsebojne odnose in številne bolezni: »Zdravljenje je komuniciranje« (Ule 2003: 111)!

 

In zdaj k predlogom. Pogovor o branju naj se začne s premislekom o bralnih navadah. Kajti naše delovno načelo je: uporabi, kar obstaja, poišči bralno moč in jo potem okrepi. Zato začni pri tem, kar je, in ne pri nečem, česar ni, pa naj si to še tako želimo. Psihoterapevti bi rekli, da delujemo v obzorju realitetne terapije. Nekaj vprašanj, ki nam bodo pomagala pri ugotavljanju, kakšne so naše bralne navade v vsakdanjem življenju: Kaj berete? Kako berete? Kdaj berete? Kje berete? Koga berete? Zakaj berete? Odgovori so pisani, saj kljub skupni navadi, da beremo, to delamo na svojstven način. Mnogi najraje berejo kriminalke, drugi ljubezenske romane, tretji znanstveno fantastiko, četrti zgodovinske knjige in biografije, nekateri predvsem poezijo. Različne so literarne zvrsti in žanri, ki jim posvečamo največ bralnega časa. Beremo v postelji, za kuhinjsko mizo, na kavču v dnevni sobi, na fotelju ali na tleh, na vrtu, v parku, na plaži, na avtobusih, vlakih, letalih itd. Beremo tako, da knjigo najprej prelistamo, da jo začnemo brati na začetku in jo preberemo do konca ali da preskakujemo, pa da takoj po začetku preberemo še konec, si podčrtujemo, izpisujemo, delamo opombe na rob. Najraje beremo v tišini ali pa poslušamo še glasbo, nekateri ob branju grizljajo prigrizke, drugi popijejo kak kozarček, tretji spet sedijo kot pribiti in se posvečajo izključno knjigi. Nekateri vlagajo knjige v usnjene ovitke, drugi jih zavijajo v časopisni papir, tretji odstranijo knjižni ovitek. Lahko beremo eno knjigo – monogamni bralci, ali pa več hkrati – promiskuitetni bralci. Beremo že takoj zjutraj na stranišču pa še malo v kopalnici, pri zajtrku, v službi – če le moremo, na poti domov, popoldne, zvečer in pozno v noč ali pa nekaj časa od tega. Imamo svojega priljubljenega avtorja in/ali avtorico, zato preberemo vse, kar je dosegljivega izpod njegovega/njenega peresa, radi se prepuščamo presenečenjem in posegamo po različnih avtorjih, nori smo na sufijske mojstre in prebiramo avtorje, ki so dosegljivi doma, ter iščemo tiste, ki jih imajo samo v tujini, beremo takoj po izidu vse slovenske romanopisce ali pesnike ali pa smo bralno življenje posvetili velikanom, denimo Dostojevskemu, katerega zbrana dela beremo že sedmič po vrsti.

 

In zakaj beremo? Kakor kdo in kakor kdaj. Otroci najprej slikanice, potem pravljice, v puberteti vznemirjajo knjige o seksu in drogah, dekleta raje berejo o odnosih, fantje akcijsko literaturo. Mnogi so bralci spominov, ker jim te knjige pomagajo ohranjati lasten spomin in prebujati slike z otroštva, drugi spet berejo samo strokovno literaturo, saj so fiksirani na eno področje.

 

Zanimiva so še druga vprašanja. Denimo: se počutiš krivo, ker toliko bereš? Ali: se počutiš krivega, ker malo bereš? S kom se pogovarjaš o prebranem? Si pošiljate SMS-sporočila tudi o prebranih knjigah? Ali mož/žena ve, katere knjige imaš najraje? Si knjige sposojaš v knjižnici ali jih tudi kupuješ? Če da, katere in ob kakšnih priložnostih? Kako pridejo knjižni naslovi do tebe? Si kdaj na roditeljskem sestanku spregovoril/-a o bralnih navadah v družini in šoli, predlagal/-a kak naslov, ki bi ga bilo lušno brati? Si na službenem sestanku predlagal/-a točko razno o branju? Si pripravljen/-a takoj prebrati knjigo, ob kateri se smeji ali joče tvoj otrok, mož ali žena? Kam daš prebrano knjigo: na knjižno polico, prijatelju, jo odneseš v bukvarno, pustiš na javnem mestu in o tem obvestiš internetno klepetalnico?

 

Kar koli sprašujemo o bralnih navadah, vedimo: nikoli in nikdar ne presojaj, kaj je dobro in kaj slabo. Zaupaj bralcu in bralni skupini, da vedo, kaj berejo in zakaj. Paternalistični odnos do bralnih navad drugih, šolsko ukazovanje, kaj naj učenci berejo – da, to je knjige grob! »Sovražim knjige, ki so na spiskih,« pravi Rachel. »Ljudem daj zamisli, ki jih bodo spodbujale k branju, radost in energijo, ne pa spiske!«

 

Naredimo branje vidno

 

Pomembno je, da je branje predstavljeno in razumljeno predvsem kot užitek. Zato ga mnogi bralni krožki povezujejo še z drugimi užitki: kulinaričnimi, vinskimi, vizualnimi, glasbenimi. Zakaj festival vina in poezije v Medani, zakaj ne še v čajnicah, kavarnah, restavracijah in gostilnah, na razstaviščih, v trgovinah z estetskimi predmeti – od oblačil do pohištva, v parkih, na avtobusnih in železniških postajah, na letališčih ... Branje je običajno nevidno, čas je, da ga v dobi pritegovanja pozornosti naredimo vidnega. Ohranjamo v zasebnih prostorih, a selimo tudi v javne. Iz intimnega doživetja delamo družbene in družabne dogodke.

 

Ko smo razkrili bralne navade, začnimo skupaj izdelovati načrt, kaj bomo brali. Vsak naj pove svoje predloge, učimo se poslušati, sklepati kompromise in se veseliti dogovora. Dajati in sprejemati – samo oboje skupaj omogoča polnino druženja. In »spisek«, ki ni lista ukazanih naslovov, temveč seznam prijateljskih sugestij, ni nikoli dokončana zgodba. Vsak lahko kaj doda in odvzame, ga spremeni po svojem okusu in trenutnem razpoloženju. Kot vzklika Rachel: »Beri, kar hočeš, kadar hočeš, kakor hočeš ! V bralnih krožkih se dogaja resnična demokracija in v njih smo vsi enakopravni. V naših skupnostih je vsak strokovnjak, ker samo bralec sam pozna svoje življenjske izkušnje in samo on/-a ve, kaj hoče in kdo je«.

 

Odločitev za branje v krožkih pomeni tudi odločitev za govor in pogovor o prebranem. Pogosto se najbolj zagret bralec posamezne knjige ponudi, da bo knjigo na začetku predstavil, potem pa pod nevsiljivim mentorskim spodbujanjem steče pogovor. Pogovarjamo se v jaz stavkih. Kaj je bilo meni všeč in zakaj, s katerim junakom sem se istovetil in kateri mi je šel najbolj na živce, kateri prizori so me vznemirili bolj kot drugi. Kakšne asociacije so mi zbudili posamezni odlomki? Ko govorim o knjigi, vedno govorim o svojem doživljanju, govorim o lastnih problemih, o svojem življenju. Da je pogovor odprt in iskren – kar je predpogoj kakovostnega dialoga – moramo drug drugemu zaupati, se počutiti varne in sprejete. Prav ustvarjanju prijaznih okoliščin gre v krožkih namenjati veliko energije.

 

Pogovori se lahko začnejo tudi drugače. Na primer: vsak prinese listek s kratkim sporočilom o prebrani knjigi. Na srečanju mentorjev, ki ga prirejamo vsak leto na Andragoškem centru, sem najprej prebrala tale listek: Dane Zajc Si videl? 1. Ko prebereš pesem do konca, se hitro vrni na začetek. 2. Prisluhni zvoku besed (morda boš slišal glasbo). Pa tegale: Thomas Bernhard Izbris in Sečnja. Popolnoma jasno je, zakaj Avstrijci Bernharda niso marali in ga ne marajo. In zakaj je on enako čutil do rojakov. Mirno bi lahko namesto Avstrijci napisala Slovenci. In o Andreja Hienga Grobu: Če želiš vedeti, kako moreš pozabiti na izgubljeno osebo, ki si jo ljubil. Listke se položi v košarico in žreb določi, kdo bo prvi. Ta glasno prebere pisno sporočilo in se začne pogovarjati o misli njegovega avtorja, ki se oglasi – ali pa tudi ne, pomembno je, da je pogovor stekel. Na srečanje lahko prinesemo fotokopije posameznih strani, jih narobe obrnjene položimo na sredo mize in vsak povleče svojo. Potem se spomni, za kateri prizor gre, na katerem mestu približno je v knjigi, če ga je pozabil, pač da besedo naslednjemu. Zanimivi so tudi pogovori, ki se odvijajo po polovici prebrane knjige in sprožajo živahne diskusije, kako bodo dogodki potekali vnaprej, kaj se bo zgodilo s posameznimi literarnimi junaki. Skupaj lahko snujemo scenarij za film ali televizijsko nadaljevanko, ki bi jo hoteli videti, in še in še.

 

Ko smo krožki Beremo z Manco Košir letos prvič sodelovali – sodelovanje bo postalo tradicionalno – s pisateljski društvom ob aprilskih Slovenskih dnevih knjige, se je pokazalo, da en sam pogovor zmore ne le spremeniti pogled na literarno delo, ampak razširiti bralne in človeške horizonte. Društvo je krožkom predlagalo v branje tri naslove: roman Predmestje Vinka Möderndorferja, povest Sviloprejka Nine Kokelj in pesniško zbirko Balta Milana Vincentiča. Večina krožkov se je odločila za branje Predmestja, dva za Sviloprejko in en krožek za pesniško zbirko. Sledili so pogovori z avtorji v društvenih prostorih. To je bilo živahno! Zakaj da mora roman govoriti o takih svinjarijah, čemu so pesmi nerazumljive itd. Po pogovoru je bilo marsikaj drugače – ja, tudi takšen je svet, zlo obstaja, zakaj ga ne bi upovedovala literatura in mi brali z manj moralističnimi očmi? In o poeziji: »Lahko rečem, da so se mi Vincentičeve pesmi ob vsakem branju odpirale na drugačen način. (...) Ob njeni interpretaciji sem začela verjeti pesnici, pisateljici in režiserki Barbari Korun, da je čisto v redu, če je pesem brez vejic in drugih ločil, saj je tako bralec svoboden, da si sam postavi premore,« je v redni rubriki Dolenjskega lista Berite z nami poročala mentorica novomeškega krožka BMK, Marjana Štern.

 

Eden izmed pomembnih ciljev naših krožkov je, da se pogovor ne konča na srečanjih, temveč se širi med ljudi. Danimo z bralnimi dnevniki, ki jih pišejo krožkarice (moških imamo le za vzorček), berejo pa družine, prijatelji, sosedi, službeni sodelavci. Za okus naslovi iz Dnevnika branja krožka BMK s Cerkelj na Gorenjskem. Mentorica Alenka Kepic Mohar. Čas: november, december, januar 2001. Vsebina: Schlink Bralec, Tamaro Pojdi, kamor te vodi srce, dvakrat o Jančarjevi Katarini, pavu in jezuitu (krožek je povabil na pogovor jezuita M., ki je Jančarju očital, da je negativno predstavil Cerkev in jezuite, bralke pa so vztrajale pri svojem navdušenju), dvakrat o Gaardnerjevem Zofijinem svetu in še o Neznosni lahkosti bivanja Milana Kundere. O prebranem krožki pripravljajo tudi radijske oddaje na lokalnih postajah in pišejo v lokalne ter regionalne časopise. Prirejajo številne literarne čajanke in pesniške večere, izmed katerih se je v Mariboru Pesniški turnir razvil v vseslovensko pesniško srečanje (na letošnjega je poslalo svoje pesmi več kot sto kandidatov!) z razglasitvijo viteza oz. vitezinje turnirja (nagrada strokovne žirije) in naj pesmi (nagrada občinstva). Zdaj že tradicionalni turnir »pokriva« večina množičnih medijev, z nacionalno televizijo vred. Skratka – krožki uspešno širijo bralni virus in promovirajo bralno kulturo po vsej Sloveniji. In odkar se je vrhniški krožek povezal z bratskim v Veliki Britaniji, slovensko literaturo še na Angleškem.

 

Zaključek

 

Branje je v sodobnem času – času osamljenosti – dejavnost, ki bogati notranje in družbeno življenje, saj prispeva k jezikovnemu bogastvu in pismenosti, to pa povečuje sposobnost učenja, uspešnost pri delu in v osebnem življenju. Slovenska šolska in kulturna politika ne vzpostavljata zadostno bralnih navad – če je v osnovni šoli poskrbljeno za branje otrok, je v procesu vseživljenjskega učenja odraslih bralna kultura skorajda zanemarjeno področje. Globok in iskren pogovor o prebranih knjigah, zlasti umetniških, je pomemben graditelj samozaupanja. Slaba samopodoba je značilnost slovenskega prebivalstva, branje pa mehanizem, ki jo lahko izboljša in s tem razširi človeško zavest ter utrdi pozicijo kritičnega državljana. Za to si prizadevamo z gibanjem študijskih krožkov, med katerimi Andragoški center Slovenije goji tudi bralne. Vemo namreč: brez dobre pismenosti ni osebnostno bogatih – to je čustveno in intelektualno močnih ljudi. Brez takih posameznikov tudi ni močnih skupnosti in ne naroda, ki bi smel upati na uspešno prihodnost. Prav zato je slogan pesnika Toneta Pavčka Če ne bomo brali, nas bo pobralo postal naše geslo, zapisano na knjižnih znamenjih študijskih krožkov Beremo z Manco Košir.

 

Literatura:

Buber, M. 1982. Princip dialoga. Ljubljana: Društvo izdajateljev časnika 2000.

Bucik, N. 2003. Motivacija za branje. V: Beremo skupaj: priročnik za spodbujanje branja, Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 112-118.

Geister, I. 2002. Pospala poželenj., Koper: Zavod za favnistiko.

 

Grosman, M. 2003. Pomen branja za posameznika in širšo družbo. V: Beremo skupaj: priročnik za spodbujanje branja. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 10-12.

 

Košir, M. 2003. Surovi čas medijev. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

 

Košir, M. 2002. Kultura kot pot k osebnosti in skupnosti. V: Sodobna pedagogika, 53/4, str. 132-145.

 

Medijske navade slovenskih mladostnikov. Ur. Dolničar, V. in J. Nedoh. 2003. Ljubljana: FDV, ŠOU.

 

Ule, M. 2003. Spregledana razmerja. Maribor: Aristej.

 

Verhaeghe, P. 2002. Ljubezen v času osamljenosti. Ljubljana: Orbis.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko