Kolumne

Moški – ženske; IN MEMORIAM DREVESOM

Dr. Manca Košir | 19.8.2009 | Komentarji 0

Drevo. Trdna podlaga sveta, zveza vseh reči, podpornik vse naseljene zemlje, preplet kozmosa, v sebi zajema vso pestrost človeške narave. Pritrjeno je z nevidnim žebljem duha, da ne bi omahnilo v svoji naravnanosti na božje; z vrhom glave se dotika neba, z nogami utrjuje zemljo, v vmesnem prostoru pa objema vso atmosfero s svojimi neizmerljivimi rokami.

Tako o drevesu Janez Krizostom (Zlatousti) v veličastni Chevalier-Gheerbrantovi knjigi Slovar simbolov, po kateri sem segla danes, ko sem v časopisu prebrala, da se je v enem redkih novih parkov prestolnice, v Šmartinskem parku, od 30 posajenih hrastov posušilo 29. In da tudi v drugem, obnovljenem (ne vem zakaj, stara drevesa so dajala razkošno senco, novih tlakovancev noge sprehajalcev niso pogrešale) parku na Hrvatskem trgu odmira več kot deset kroglastih robinj. Sem se potopila v žalost, globoko žalost, saj jočem za vsakim umrlim drevesom. Ti mladi hrasti niso samo padli, kot po nepotrebnem padajo drevesa v mestih in gozdovih širom sveta, temveč so naredili skupinski samomor. Kot kiti ali delfini, ki zapustijo svojo morsko domovino, se zalezejo na vroč pesek tujega sveta in umrejo.

 

Drevo je v Slovarju simbolov geslo z izjemno dolgim besedilom. »Gre za eno najbogatejših in najbolj razširjenih tem v simboliki, eno tistih, ki že same lahko napolnijo celo knjigo,« pišeta avtorja. Tako zelo je pomembno drevo. Ker je simbol življenja, povezanosti zemlje in neba, ženskega in moškega principa bivanja; krošnja z gostim listjem, v katerem gnezdijo ptice, z rojevanjem sadov simbolizira maternico, lunarni ženski princip, deblo kot prispodoba falusa je sončni moški princip. Kot se oba principa združujeta v mogočnem drevesu, se združujeta v prebujenem, uresničenem človeku, ki zmore povezati moški in ženski pol znotraj sebe, ko se poroči sam v sebi. So pa drevesa, ki za poroko potrebujejo drugega, in zato nekatera drevesa veljajo za ženska, druga za moška drevesa. Ljudstva verujejo, da se taka drevesa poročajo med seboj. In jih obiskujejo neplodni zakonci, hrepeneče romantične deklice, osamljeni moški, ki si želijo družico … Drevo življenja ne simbolizira človeka samo kot posameznika, temveč tudi kot skupnost – družino, vaško in mestno skupnost, ljudstvo. Ljudje namreč nismo osamelci, temveč pripadamo. Pripadamo zemlji in drug drugemu, pripadamo hrepenenju po presežnem, ko stegujemo svoje roke v nebo, kot steguje svoje drevo …

 

Drevo, beseda in človek,

trije samotarji

sredi ravnine.

Strmijo drug v drugega

od vekomaj povezani

s skrivnim spominom.

Drevo je tišina,

beseda je ptica,

človek je uho.

Tišina in ptica

in uho čakajo:

kje je veter?

Vprašanje je ljubezen,

ljubezen je veter

in veter je začetek.

Drevo je zašumelo,

ptica je zažvrgolela,

človek je zapel.

Drevo, beseda in človek,

trije prijatelji,

od vekomaj.

Edvard Kocbek (27.9. 1904 – 3. 11. 1981).

 

Tisti, zaradi katerih so naredili samomor mladi hrasti – hrast, veličastno sveto drevo, najimenitnejša figura drevesa ali osi sveta, je moje najljubše listnato bitje – samomor, pesmi že davno ne berejo več. Ne poslušajo tišine in ne petja ptic, zanje besede niso žive, temveč uporabna reč, kot vse, s čimer so si obložili svoje revno življenje. Drevo je tudi simbol duše kot središča resničnega bivanja – tisti, zaradi katerih umirajo drevesa, o duši nič ne vedo. Tudi srce, iz katerega poganjajo veje ljubezni, je zanje le črpalka, ki naj dobro deluje, da bodo lahko učinkovito funkcionirali.

 

Boj se človek pozabiti spominjati se!, kličejo modri. Ker je duh spomin, in je v spominu duh. Veter časa, ki veje, kjer hoče, če so tam odprta duri duše in srca. Če je človek prijatelj ptic in resničnih besed. Ki jih govorijo drevesa. Drevesa skrbimo, da iz savane ne pobegne čas, piše poslušalec njihovih zgodb v Deželi, ki ji nebo podpira veter, po katerih je napisal imeniten roman Iqball hotel, Boris Kolar, finalist prestižne Deloven nagrade kresnik: Le drevesa tu stojimo že od nekdaj in naša naloga je, da v mrežo spomina vtkemo vse, kar se je zgodilo v savani. Drobce razdrobljenega časa nizamo na niti in jih tkemo v povesti, da se lahko zapišejo v veliko knjigo.

 

Tisti, zaradi katerih so umrli mladi hrasti, ne berejo knjig. Ne negujejo spomina. Si ne pripovedujejo zgodb, saj niti zgodbe svojega lastnega življenja ne (pre)poznajo.

Zato ob njih umirajo duše rastlin, živali in ljudi.

 

Kdor pa sliši veter ljubezni in pozna povezavo – od vekomaj povezan s skrivnim spominom – ta objema drevesa, kleči pred njimi in se jim čudi. Se čudi veličastnemu krogu življenja in smrti, v katerem smo od nekdaj za vekomaj. Kot poje veliki R. M. Rilke: Vendar je bivanje čudež še zdaj:/ in tudi začetek na sto in sto mestih./ So sile in znamenja, ki začuti jih le,/ kdor kleči in se čudi.

P. S. Vem, da je tale kolumna patetična, a kakšna pa bi žalost lahko bila? Mali princ mi šepeta: Za tiste, zaradi katerih umirajo drevesa in ljudje, za tiste napiši samo številko. Taka je: 475 evrov je stal vsak posajen hrast v Šmartinskem parku. 475 krat 29 je 13.775. Tri celoletne plače delavcev, ki so sadili drevesa. 13.775 evrov.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko