Kolumne

Moški – ženske; JAZ HOČEM!

Dr. Manca Košir | 27.8.2009 | Komentarji 0

»Ne dam fona!« je kričala dve in pol letna vnukinja, ko sem hotela govoriti še z njeno sestro. »Hočem!« je vpila, da se bo ona pogovarjala pa pika. Telefonsko slušalko so ji bližnji komaj spulili iz rok. Kako je bila užaljena, ker ni bilo spoštovano njeno povelje: Jaz hočem! Tipično za njena leta, ko se otrok osamosvaja in vse bolj zaveda lastne volje. »Jaz hočem!« in »Bom sama!« sta najpogostejša ukazovalna stavka čarobnih malih bitij med drugim in tretjim letom starosti. Potem pa naj bi se začelo bolj sodelovalno obdobje.

 

Naj bi se … Kajti v naši egocentrični civilizaciji se obdobje »Jaz hočem!« pogosto ne konča do smrti. Berem v časopisu o neomajni Londončanki: »Pri 72 letih bom mati.« Prej za to pač ni imela časa; najprej je bila osrednjega pomena njena akademska kariera in si je mislila, za otroka bo še čas. Pa za moške tudi, morda … Konec štiridesetih se je odločila za umetno oploditev, a je ostala brez otroka, ker oploditev kljub njenemu »Jaz hočem!« pri skoraj petdesetih ni uspela. Zdaj bo poskusila znova. Čeprav je njeno telo za zibel novega bitja že davnaj usahnilo; njeni jajčniki in maternica brez strašanskih doz hormonov ne zmorejo reprodukcijskega procesa, v njenih dojkah ni več mlečnih žlez, ki bi dajale hrano dojenčku … ampak ona kljub temu hoče. Najbrž itak ne zna misliti na nikogar drugega razen nase in na svoje želje, zato trdi, da bo zmogla vse sama, da bo vstajala ponoči in vzgojila svojega otroka, ki si ga tako močno želi.

 

Doslej je bila najstarejša porodnica, umetno oplojena, 67-letna ženska, ki je zanosila osemnajst let po tem, ko je izgubila menstruacijo. Na ameriški kliniki so jo obilo pitali s hormonskimi nadomestki, da so ponovno spravili v pogon njene rodilne organe, saj je ona vendar hotela to. Rodila sta se ji dvojčka in nališpana gospa se je na veliko fotografirala z njima v naročju za številne časopise … Zdaj sta dveletna otročiča ostala brez matere. Siroti. »Jaz hočem!« je preminila za rakom. Njeno telo pri poznih letih najbrž ni preneslo agresivne hormonske terapije, potrebne za uresničitev njene volje …

 

»Jaz hočem!« je te dni ubilo tudi znamenitega petinosemdesetletnega britanskega dirigenta sira Edwarda Downesa. Natančneje, ubilo ga je »Jaz nočem«, kar je itak eno in isto. Dirigent in njegova neozdravljivo bolna enajst let mlajša žena sta namreč na znani kliniki v Švici s pomočjo organizacije Dignitas naredila asistirani samomor. Žena je bolehala za hudim rakom, sir Downes z močno okrnjenim vidom in sluhom pa ni hotel živeti brez nje. In sta oba popila smrtno dozo barbituratov ter v petih minutah dokončno zatisnila oči in zaustavila dih. Izsiljena smrt je milostno uslišala »Jaz hočem!«.

 

V čem in po čem se bistveno razlikujeta otrok in zrel, odrasel človek? Kdaj zares odrastemo? Takrat, ko se zavedamo, kako omejena je naša moč, in nehamo gojiti iluzijo absolutne svobodne volje. Ko ne razmišljamo več in ne delujemo v risu »Jaz hočem oziroma nočem«, temveč razumemo, da smo povezani in prepleteni v tolikšni meri, da jaz ni popolnoma svobodno bitje in naša volja ne glavno življenjsko vodilo. Ko dojamemo, da nismo ločeni od drugih, temveč smo z njimi eno. »Ko se človek rodi, pride z njim cel avtobus njegovih prednikov,« rad reče oče moje najljubše najmlajše. Usode ljudi, ki sedijo v tem avtobusu, njihovi družinski vzorci so zapisani v našem telesu in nezavedno je pečateno z njimi.

 

Svobodno voljo imamo, vendar je omejena. Ko gre za velike stvari, kot sta na primer življenje in smrt, so na delu druge sile. Kaj lahko potem sploh storimo? Tem velikim silam se predamo, jim zaupamo. Tako uči človek velikega srca, Bert Hellinger, nemški filozof, teolog in pedagog, ki je šestnajst let živel z Zuluji v Južni Afriki, nato pa se posvetil psihoanalizi in spoznaval mnogotere psihoterapevtske prakse, da je razvil svojo lastno metodo, imenovano »postavitev družine«. Njegovo delo na Slovenskem opravlja Matej Škufca, ki je prevedel tudi dve pomembni Hellingerjevi knjigi. Iz njegovih Ljubezenskih zgodb prepisujem misli o naši omejeni moči in volji, o zaupanju, ki je značilno za odraslega v realnost prebujenega človeka. Če ne vzamemo vsega na svoja pleča in ne vztrajamo »Jaz hočem«, temveč smo se sposobni pokloniti višjim silam, spoštovati usode ljudi, za katere znamo ločiti, da niso naše usode in zato ne moremo storiti ničesar namesto njih in ne oni namesto nas, takrat šele zares rastemo. Ko zaupamo. Verjamemo, da se bo na koncu vse zložilo skupaj in da je vse prav tako, kot je.

 

»Odločilni korak v odraščanju je, ko nekdo iz oči v oči stoji pred svojo nemočjo in prizna: tukaj sem jaz majhen,« piše Hellinger. A kaj, ko hoče biti naš ego velik; vse in vsakogar želimo imeti pod nadzorom, nenehno kontroliramo in nadziramo ter se nismo sposobni prepustiti toku Življenja. Ne zaupamo njegovim skrivnostim. Zakaj bi sprejeli dejstvo, da smo v meni in to pač ni več čas za rojevanje otrok, če pa lahko s svojo voljo izsilimo drugače? Da bi počakali na naravno smrt? »Za človeka, za katerega sta bili značilni intelektualna strogost in odločnost, je načrtovana smrt edini logični konec,« so komentirali samomor sira Edwarda Downesa njegovi prijatelji.

 

»Svobodna volja je mit,« je prepričan Bert Hellinger. Kajti pri našem ravnanju ne gre za vprašanje svobodne volje, temveč za vprašanje, ali drugemu pomagamo ali mu škodimo. Smo egoistični in gledamo le nase ali vidimo, upoštevamo in spoštujemo druge, na katere mislimo, ko se odločamo za tak ali drugačen korak. Ko roditelji dobijo otroke, nimajo več svobodne volje. Ker ljubijo. Ljubezen je povezanost in zavezanost drugemu in zato naša največja odgovornost. »Odgovornost je ljubezen. Pri tej odgovornosti se nam ni potrebno sklicevati na svobodno voljo.« (Hellinger)

 

Kot mi danes piše Ida v pismu za novo knjigo Drugačna razmerja: »Posameznik sploh ni svobodno bitje! Niti Slovenci kot narod nismo svobodni, niti s svojo državo ne! Eksistencializem je največja zmota. Liberalizem je navadno prostaštvo! Nismo samotni otoki, ne, imaš prav, to je ravno najbolj zastrašujoče. Nenadoma se zaveš, da tvoje življenje ni več samo v tvojih rokah in da nimaš samo svojega življenja v svojih rokah.« Ko se tega zavedamo, nismo več otroci. Zdaj smo sposobni prerasti »Jaz hočem« in zares – ljubiti. Ker je ljubezen odgovornost. Prava odgovornost pa je tam, kjer nekomu, ki ga zares vidimo in slišimo, od-govarjamo, rekoč: »TI si.«

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko