Kolumne

Moški – ženske; ČEŠNJA, PRAH, STOL

Dr. Manca Košir | 31.8.2009 | Komentarji 1

V začetku je bila Beseda in po njej je vse nastalo, piše v knjigi vseh knjig, piše v duhu gotovosti o pomembnosti te prve Besede. Zaradi nje, zaradi te Besede v začetku, govori tudi človek. V besedi in prek besede se po-kaže soljudem, se iz-kaže, kako misli in kdo je. Da se iz-pove. In iz-reče svoj izvor, vzrok samega sebe in smisel svojega življenja. Da reče – ljubim. Kot tolikokrat pravijo modri: Biti človek pomeni ljubiti in zato tudi govoriti.

 

V tem času splošnega blebetanja, ko lahko govorimo, kar hočemo in želimo, ne da bi to kogar koli zavezovalo k čemur koli, najmanj k ljubezni do sočloveka, v tem času se pogosto sprašujem, kako je z besedami, kaj delamo z njimi … Ali one lahko še kaj storijo za nas? Toliko je govorjenja, pa tako malo povedanega, toliko je pisanja, pa tako malo je zares zapisanega. Kar je zapisano, ni nikoli več izbrisano, sem verjela, deklica, ki mi je bila resnica vodilo, svoboda ideal in izbira novinarskega poklica uresničevanje obojega.

 

»Računalniki so naredili največ škode besedi. Človek samo pritisne na tipko vstavi in že se v hipu naseli množica besed v njegov zapis. Morali bi spet začeti pisati tako, kot je to počel prvi človek – besede klesati v kamen. Bi presneto razmislili, katere besede bi klesali in koliko bi jih sploh napisali,« se je pred mnogimi leti – kot da je bilo to v nekem od mojih prejšnjih življenj – jezil svetovno znani znanstvenik, s katerem sem sedela na nekem simpoziju. Godrnjal je, da v celem dnevu ni slišal niti ene nove besede, samo premlevanje starega, kar itak že ve. Naučil me je, kako naj si delam zapiske na takih konferencah: Ime in priimek referenta, država, iz katere prihaja, naslov referata, potem pa samo imena, od katerih govoreči citira in povzema: Heidegger, Gadamer, Marx, Luckmann … Heidegger, Gadamer.

In taki niso le referati, temveč tudi seminarske naloge, diplome, obupno debeli doktorati: ta je rekel to in to, oni je menil pa to in ono … Da o govorjenju v našem parlamentu, denimo, ne izgubljam besed: prejšnja oblast ni naredila tega in tega, ta oblast ni naredila onega, prejšnja je zakrivila ono, ta pa to. Kje so vizije, kje besede, ki človeka zdramijo, mu posvetijo v temo?

 

Zato ljubim poezijo. Ker so dobre pesmi napisane z malo besed, a veliko povedo. Nekatere brezgrajno veliko, da se utopim v njihovi vesoljski razsežnosti …

 

Eno besedo bi rekel rad, / da bi kot veter pomladni / mehka v vaša srca prišla, / eno besedo bi rekel rad, poje moj dragi Srečko Kosovel, ta fant, ki je umrl še skoraj otrok pri dvaindvajsetih, napisal pa toliko pomembnih besed in take pesmi, kot bi živel stoletje. Besede, da jih berem in ne preberem. Eno besedo bi rekel rad, pravi Kosovel, a nima nič več, moje srce je razbito svetišče, moje besede so ranjene vse … Nad mano ni več obokov sanj … Ampak! Saj je, saj je še ena beseda, še ena! / Pridi, ti nočni ranjeni človek, / da te poljubim na tvoje srce.

Bralka iščem besede, vedoč, da je najpomembnejša ta, ki poljubi srce. Iščem jih, tiste, ki govorijo o moči besed temu banalnemu površnemu medijskemu času navkljub. In mi je prišla v roke lepa, lepa slikanica Agnes de Lestrade in Valerie Docampo z naslovom Dežela Velike tovarne besed, v katero sem potonila. V njene ljubke rjavo-rdeče ilustracije in prisrčno zgodbico o besedah. In ljubezni, kakopak. Takole gre: V neki daljni deželi, kjer ljudje le redko govorijo, moraš besede kupiti; da jih lahko izgovoriš, pa jih moraš najprej pogoltniti. V tej deželi je velika tovarna besed, ki neumorno tiska besede dan in noč, noč in dan, besede vseh vrst in oblik. V tej čudni deželi je govoriti drago; nekatere besede so še posebej drage in privoščijo si jih lahko le redki premožni prebivalci. Reveži pa brskajo po smeteh za zavrženimi besedami in v času razprodaj kupijo kake besede po posebej ugodni ceni. A kaj, ko so take besede skoraj neuporabne. Sem in tja kakšno besedo odpihne veter in takrat otroci z mrežami za metulje hitijo za njimi. Mali Filip je v svojo mrežo ulovil tri besede. Odločil se je, da jih ne bo spregovoril, temveč jih bo hranil za nekoga prav posebnega. Za Saro, ki ima jutri rojstni dan in jo ima Filip zelooo rad. A ji tega ne more reči, ker nima dovolj denarja, da bi kupil besede, da bi kupil te tri najpomembnejše besede: Rad te imam. Ulovil je tri druge in povedal bo Sari kar te …

 

Gre torej naslednji dan k Sari, svoji sosedi, in ko mu odpre vrata, se ji milo nasmehne. In ona se nasmehne njemu. Za njo stoji Oskar, katerega starši so nesramno bogati, zato ima vse najlepše besede na svetu, ki jih izreče Sari: »Ljubim te z vsem srcem, draga Sara! Ko odrasteva, vem, da se bova poročila.« Ubogi Filip pa ima samo tri ulovljene besede … A zbere pogum, globoko vdihne, začuti vso ljubezen, ki jo nosi v srcu, vso ljubezen za drago Saro, ki ji dahne ulovljene besede in te zaplavajo k njej kot mavrični metulji. Dahne: »Češnja! Prah! Stol!« Sara ga začudeno gleda, nato pa se mu počasi in plaho približa ter ga poljubi na lice. Srečni Filip ima samo še eno samo samcato besedo, besedico, ki jo je nekoč našel v smeteh med kravjaki in konjskimi figami, ima to besedico, svojo najljubšo besedo, ki jo je hranil za prav posebno priložnost. In danes je ta dan in danes je ta priložnost, zato nežno pogleda Saro globoko v oči in reče: …

 

Kaj reče Filip, katera je tista poslednja beseda, ki jo je hranil za najpomembnejšo priložnost? Berem pravljico svoji mami in jo vprašam, katera je ta beseda. Mama: »Ljubim te.« In enako odgovorijo vse prijateljice, ki jih sprašujem, katero besedo je spregovoril Filip, ko je dobil poljub izvoljene deklice. Nihče ne ugane, nihče. Kajti ta ena edina in poslednja besedica se namreč glasi: »Še!«

 

Ni potrebno vsega izreči z izbornimi besedami, kajti pri govorjenju je bolj od tega, KAJ rečemo, pomembno, KAKO to storimo. S kakšnim namenom, s kakšnim srčnim vzgibom. Pa v katerem tonu, ritmu in dihu, s kakšnim obrazom in s katerimi telesnimi kretnjami … Če v izrekane besede položimo svoje občutje ljubezni in jih izgovorimo -- čeprav besede ne govorijo o ljubezni -- iz globin srca, bo naslovljeni čutil, kar smo hoteli povedati. Slišal bo prave besede, saj so vse besede, izgovorjene iz resnične naklonjenosti, prave. Kot uči taista knjiga vseh knjig: Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. Zato je v ljubezni tako lepo molčati! Ali pa po poljubu zašepetati eno samo samcato, čisto kratko besedico: »Še!«

Komentarji

  1. Jotka | 31.8.2009, 09:01
    Zanimiva je človeška narava, ki skrbno razpolaga le s stvarmi v omejenih količinah, mačehovsko pa z vsem, česar je na pretek. Pa naj gre za besede, kruh, tudi ljubezen ...

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko