Učenje

  • mobbing

Agresija na delovnem mestu

Andreja Stajnko | 28.1.2010 | Komentarji 1

Se vam je na delovnem mestu že kdaj zgodilo, da vas je nadrejeni poklical na razgovor, izrazil nezadovoljstvo nad vašim delom in vam očital neustrezen odnos do sodelavcev? Se vam je že kdaj zgodilo, da vas ni bilo na delovni sestanek, ker vas nihče ni obvestil o tem? Imate občutek, da sodelavci nenadoma utihnejo, ko stopite v prostor? Ali na mesec opravite preštevilne nadure, dežurate ob vikendih, prevzemate vedno več nalog, vendar imate občutek, da vašega dela nihče ne ceni, da vam nadrejeni nalagajo vedno več dela, da je njihov odnos do vas nespoštljiv, na napredovanje in povišico pa si ne upate niti pomisliti, pravzaprav vas je strah, da boste ostali brez službe?

Če ste na večino od zgornjih vprašanj odgovorili z da, ste verjetno žrtev mobinga.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je pojav mobinga (angl. mobbing) odkril in definiral švedski psiholog nemškega rodu Heinz Leymann. Leymann je mobing opredelil z naslednjo definicijo: „‚Mobbing’ v delovnem okolju vključuje sovražno in neetično komunikacijo enega ali več posameznikov, sistematično in najpogosteje usmerjeno proti enemu posamezniku, ki je zaradi ‚mobbinga’ porinjen v položaj nemoči, kjer nima zaščite in kjer tudi ostaja zaradi kontinuiranih dejanj ‚mobbinga’. Ta dejanja se pojavljajo zelo pogosto, najmanj enkrat tedensko in v daljšem časovnem obdobju, najmanj šest mesecev.”

Po Leymannu obstaja 45 različnih oblik psihičnega nasilja na delovnem mestu, ki jih je mogoče strniti v pet kategorij: verbalni napadi oziroma vpitje, ki prizadetega sramoti v javnosti, osamitev posameznika v delovnem kolektivu, obkladanje posameznika z žaljivimi opazkami in dajanje neprimernih komentarjev o njegovem zasebnem življenju, širjenje govoric, nenadno in neutemeljeno spreminjanje opisa delovnih nalog posameznika oziroma onemogočanje posameznika pri izpolnjevanju delovnih nalog.

Morda bi kdo pričakoval, da se mobing pogosteje pojavlja v najbolj konkurenčnih panogah gospodarstva, kjer je treba za prihodke tekmovati s konkurenco, od zaposlenih pa se pričakuje visoka storilnost in uspešnost. Vendar pa je Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) iz Dublina leta 2008 ugotovila, da so nadlegovanju in nasilju najbolj izpostavljeni zaposleni v javnem sektorju, in sicer se mobing največkrat pojavlja v zdravstvu in šolstvu, sledi javna uprava in vojska.

Posledice, ki jih trpijo tarče mobinga, so lahko motnje koncentracije in spomina, nastop miselnih avtomatizmov, strah pred neuspehom, upadanje delovne samozavesti, motnje socialnih odnosov, težnja po neopaznem vedenju, nevroze, depresije, oslabelost imunskega sistema, tvorba tumorjev in celo samomorilsko vedenje.

Podjetja, kjer je delovno vzdušje slabo, lahko računajo z zmanjšano motivacijo in produktivnostjo zaposlenih, fluktuacijo delovne sile in povečanim številom dni bolniške odsotnosti med zaposlenimi.

Tuje človekoljubne organizacije, ki se ukvarjajo s problemom mobinga, ugotavljajo, da so tarča mobinga pogosto zelo sposobni posamezniki, ki imajo dobro razvit čut za pravičnost ter pri ljudeh cenijo lojalnost in osebno integriteto. Krivci pa so ponavadi posamezniki, ki se na delovnem mestu ne znajdejo najbolje, svojo nekompetentnost pa skušajo prikriti z usmerjanjem negativne pozornosti na druge. Za svoje vedenje in posledice, ki jih ima tako vedenje na druge, krivci tudi ob soočenju nočejo prevzeti nobene odgovornosti, še najraje pa sebe prikažejo kot žrtve konfliktne situacije.

Slovenska zakonodaja mobing opredeljuje kot trpinčenje in ga v Zakonu o delovnih razmerjih in Zakonu o javnih uslužbencih jasno prepoveduje. Vendar pa je mobing težko dokazati na sodišču. Postopki se vlečejo, stroški niso zanemarljivi, žrtev pa si tudi po uspešnem iskanju pravice na sodišču še dolgo ne opomore.

Na slovenskih internetnih forumih je mogoče prebrati kar nekaj izpovedi posameznikov, ki so bili že kdaj trpinčeni na delovnem mestu, vendar pa njihove zgodbe niso preveč spodbudne. V večini primerov se trpinčenje na delovnem mestu zaključi šele, ko žrtev poda odpoved oziroma se ji izteče pogodba o delovnem razmerju. Nekateri na delovnem mestu vztrajajo kljub neprijetni delovni klimi in konfliktom zaradi ljubezni do poklica ali strahu pred izgubo službe. Sčasoma pridobijo nekoliko tršo kožo, vendar pri tem trpi njihovo zdravje, dobro počutje in družinsko življenje. Najdejo pa se tudi takšni, ki iz trpinčenja potegnejo lekcijo in nadrejenemu oziroma delodajalcu sčasoma vrnejo milo za drago. In krog je sklenjen.

 

Viri:

http://www.mobing.si/ (26. 1. 2010)

http://www.epsu.org/IMG/pdf/8-presentation_stress_eurofound_en.pdf (26. 1. 2010)

http://www.cilizadelo.si/default-30510.html#d (26. 1. 2010)

http://www.bullyonline.org/workbully/mobbing.htm (26. 1. 2010)

http://en.wikipedia.org/wiki/Mobbing (26. 1. 2010)

 

 

Komentarji

  1. Zvonko | 16.11.2012, 10:37
    Po Teoriji izbire je čisto vse, kar se zgodi izven nas, torej v našem okolju, za nas samo informacija. In to nevtralna informacija. In možnost izbire imamo, kako se bomo počutili in kako se bomo odzvali.
    Sploh ni res, da moramo trpeti. Večina ljudi, ki so izpostavljeni mobingu, trpi samo zato, ker ne vedo, da imajo možnost izbire.
    A ni to škoda?

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko