Učenje

  • 1195959_explanation

Nadvlada otrok?

Andreja Stajnko | 22.6.2009 | Komentarji 0

V članku Nasilje nad učitelji sem na kratko orisala frustracije, ki jih učitelji lahko doživijo v razredu. Navedla sem tudi nekaj razlogov, zakaj se učitelji v konfliktu z učenci dostikrat počutijo nemočne. Hkrati sem se vprašala, kaj spodbuja nenadne izbruhe nespoštljivega in celo nasilnega vedenja pri učencih.

Zanimiva izhodišča za razmišljanje o porastu čustvenih in vedenjskih motenj pri mladostnikih si je v svoji knjigi Zakaj postajajo naši otroci tirani zastavil Michael Winterhoff, nemški zdravnik in psihiater psihoanalitik. Erfurt in Winnenden sta le dva izmed nemških krajev, kjer je prišlo do pokola nad učenci in učitelji. Pred dvema letoma pa so učitelji berlinske šole Ruetli poklicali na pomoč policijo, ker razmer na šoli niso mogli več nadzorovati. Takratni nemški minister za izobraževanje Klaus Boeger je nastalo stanje komentiral z besedami, da ima 55 šol v nemški prestolnici težave s "problematičnimi študenti iz različnih družbenih okolij in z malo možnostmi v izobraževalnem sistemu". Boeger je kot možne vzroke navedel neuspelo integracijo ter zgoščenost priseljencev in socialne probleme v posameznih okrožjih.

Na srečo v Sloveniji medijem o podobnih incidentih še ni bilo treba poročati. Koliko je družbena situacija, ki jo Michael Winterhoff v svoji knjigi opisuje in se pri tem sklicuje na posamezne primere, s katerimi je imel opravka v svoji dolgoletni terapevtski praksi, sploh primerljiva s stanjem na slovenskih šolah? Po podatkih raziskave, ki jo je izvedel Sindikat vzgoje in izobraževanja med svojimi člani in so bili objavljeni leta 2005 v novembrsko-decembrski številki revije Didakta, so 50,8 % učiteljic in učiteljev učenci že kdaj izsiljevali, 49,1 % učiteljic oz. učiteljev je bilo šikaniranih, 39,4 % učiteljem so učenci grozili, 39,4 % učiteljev je s strani učencev utrpelo fizični napad brez telesnih poškodb, 14,3 % pa celo spolno nadlegovanje in fizični napad s telesnimi poškodbami. O uničeni osebni lastnini je potožilo 27,5 % učiteljev.

Winterhoff v uvodnih poglavjih svoje knjige ugotavlja: »[...] otroke moramo spet videti kot otroke. Danes smo prišli do točke, ko smo jih kot majhne odrasle naredili nam enakovredne in jih s tem do skrajnosti preobremenili.« Nemški psihiater sedanje vzgojne pristope analizira na ozadnju teoretičnih družbenih konceptov generacije 68, ki si je prizadevala izničiti sam koncept avtoritete, saj naj bi vzgoja v smislu vodenja in nadzorovanja zavirala posameznikove možnosti samouresničitve. Otroci, osvobojeni indoktrinacije staršev, naj bi se razvijali neodvisno od referenčnega sistema družbe in kasneje lažje odrasli v avtonomne posameznike. Vlogo otroka kot odrešenika in redke dobrine je v družbi dodatno utrdila še statistika upada rojstev v zadnjih desetletjih.

Posledica zgoraj omenjenih trendov je dodeljevanje partnerske vloge otroku v odnosu otrok-starš, za katero otrok še ni primerno duševno razvit. Nekateri starši gredo še dlje in na otroka projicirajo svoja čustva in želje. To ugotovitev lepo ponazarja primer dveletnika, ki se je komaj začel dobro zavedati, da so okrog njega druga živa bitja, ki mu postavljajo tudi omejitve, pa naj bi že s svojim glasnim jokom kazal trdnost karakterja in lastnosti pravega vodje.

Prav tako je Winterhoff precej kritičen do vloge pedagogov, ki dandanes zaradi družbenega pritiska prevzemajo vlogo opazovalca in diagnostika, namesto da bi na otroke prenašali pozitivne vzorce in eliminirali negativne z grajo in kritiko. Namesto da bi bili aktivni v vzgojnem procesu, težavo delegirajo ustreznemu strokovnjaku, otroka pa prepustijo oznaki patološko in ciklusom ustreznih terapij. Avtor knjige tudi politike obtoži populističnega zbiranja predvolilnih točk na račun splošne integracije: »V okviru idej tipa »izobrazba za vse« se izhaja iz tega, da bi bilo smiselno šibkejšim učencem omogočiti, da brez težav zaključijo svojo šolsko kariero. Pri tem je prelom, ki ga mora prehod v svet dela zaradi manjših kvalifikacij nujno povzročiti, očitno namerno spregledan.«

Zelo zanimiva je tudi perspektiva, iz katere dolgoletni psihiater psihoanalitik gleda na učinke različnih didaktično utemeljenih učnih oblik: »Kot posebno inovativna točka v razredu velja večinoma razporeditev klopi. Otroci tako ne sedijo več frontalno nasproti učitelju, temveč v skupinah okrog miz, povečini po štiri ali osem. Tako je oseba, ki jim stoji nasproti in jo večinoma gledajo, sošolec in ne več učitelj. Ta na videz nedolžna ugotovitev na žalost pogojuje odgovarjajočo usmeritev otroka: ne ravna se po učitelju kot vodstveni osebi, temveč po drugih otrocih, ki v učnem procesu pravzaprav ne bi smeli imeti nobene vloge.«

Winterhoffovo knjigo je mogoče razumeti kot kritiko današnjih vzgojnih pristopov, modernega starševstva in celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema. Kljub temu pa je v ozadnju stavkov in med vrsticami čutiti tudi zaščitniški odnos do otrok, ki smo jih v zadnjih desetletjih postavili na poseben piedestal, ki pa ga mediji z alarmantnimi poročili o medvrstniškem nasilju in prestopništvu že začenjajo rušiti.

Viri:

Gojkovič, M. (2005): Nasilje nad učitelji. V: Didakta. Letn. XV, št. 90/91, nov/dec 2005 (str. 7–9).

Zakaj postajajo naši otroci tirani. V: Bukla. Leto 5/št. 42, junij 2009 (str. 41).

Winterhoff, M. (2009): Zakaj postajajo naši otroci tirani. Tržič: Učila.

http://www.dnevnik.si/novice/kronika/173296 (22. 6. 2009).

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2018 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko