PiSanja

  • 14b6fab63fa4e447ec16f6cec809f06b.jpeg
  • 6a473cb2435f3bdd377ea72c16f3533d.jpeg
  • cerkvica_novi_lurd_1

ZUNAJČUTNA ZAZNAVA – ŠESTI ČUT

Maja Matilda Remic | 9.4.2019 | Komentarji 0

Skoraj vse civilizacije sveta so se od nekdaj zanimale za pojave, ki običajno niso prisotne v vsakdanjem življenju. To so tako imenovana zunajčutna zaznavanja, ki jih poznamo pod izrazom šesti čut.
 Iz antropoloških raziskav lahko vidimo, da so bile zunajčutne zaznave pri civilizacijah, ki so živele tesno povezane z naravo, običajna lastnost zavestnega človeka. Najlepše je to opisano v knjigi Marlo Morgan, Imenovali so jo dvoje src. Zelo vam priporočamo, da knjigo preberete!


Verjamete v šesti čut?

Ali se tudi vi sprašujete kaj je zunajčutno zaznavanje in ali sploh obstaja? Čeprav veliko ljudi dvomi o tem fenomenu, pa se je gotovo že vsak izmed nas srečal s kakšno obliko zunajčutne zaznave, kot so npr. telepatija, intuicija, jasnovidnost, bioenergija, bajalištvo, obsmrtne izkušnje, spomin na prejšnja življenja, znamenja in sporočila pokojnih, verovanje v nadnaravna bitja, verovanja v moč piramid, in podobno. Gre torej za drugačen, razširjen pogled na življenje, ki ga živimo in seveda tudi na drugačen pogled na smrt, ki življenje zaključi.
Današnja znanstvena psihologija se omejuje zgolj na duševne pojave, ki jih je možno znanstveno dokazati z raznimi metodami, resno pa se z zunajčutnimi zaznavami ne ukvarja. Raziskovanje teh pojavov je še vedno v domeni religije, filozofije, umetnosti in kultnih ved. Zaradi tega je to velika tržna niša za razne alternativce, bioenergetike, jasnovidce, prerokovalce, čarovnike, zdravilce, razne sekte in še bi lahko naštevali.
RESNIČNA ZGODBA: ZA UVOD

V nadaljevanju vam bom opisala resnično zgodbo o znamenjih in sporočilih pokojnih, ki sem jo doživela tudi sama. Da boste zgodbo bolje razumeli vas bom najprej popeljala na pobočje Gorjancev, od koder izvirajo moj dedek in babica. Živeli so v prečudoviti vasici v vznožju Gorjancev, v neposredni bližini kartuzije Pleterje in romarskega kraja, ki mu pravijo Novi Lurd. Prav s pomočjo verovanja je tudi tukaj veliko romarjev ozdravilo ( tako kot tisti, ki so potovali v Lurd v Pirenejih). V teh pravljičnih krajih je bilo življenje sicer težko, a dokaj lepo. Ker so bili tedaj ljudje zelo povezani z naravo in od nje odvisni, so jo tudi bolj čutili kot mi, ki živimo v mestih. Imeli so tudi večjo intuicijo, poznali so polno vraž, gorjanski škratje, ki jih opisuje Janez Trdina, pa so bili nekaj običajnega. Mama nam je otrokom pripovedovala skrivnostne zgodbe iz tistih časov, ki jih je slišala od staršev in trdila da so resnične. Veliko zgodb je bilo tudi s področja o znamenjih in sporočilih pokojnih.
Zgodbe so se slišale kot pripovedke iz pravljic in jaz jim nisem kaj prida verjela. Skozi moja leta življenja pa so se zgodile nekatere neverjetne stvari, zato sedaj tiste zgodbe bolj razumem in verjamem v  zunajčutno zaznavo. 

KO MAMIN PRIJATELJ JAKA UMRE, SE PRIDE OD NJE POSLOVIT


Tale zgodba se je zgodila v našem ljubljanskem stanovanju v Šiški. Bilo je nekega poletnega dne, ko je bila mama pri nas za nekaj dni na obisku. Mama je po kosilu v dnevni sobi brala knjigo, jaz pa sem slikala v jedilnem kotu, ki je bil povezan z dnevno sobo. Vrata so bila zaprta. Kar naenkrat slišim mamo, ki reče »naprej«. Odprem vrata in pogledam k njej v dnevno sobo. Vpraša me zakaj sem trkala. Povem ji, da nisem trkala. Mama je bila vidno presenečena. Zatrdila, da je res nekdo trkal, da je to trkanje dobro slišala in da je zato rekla »naprej«. Kar malo se je zgrozila in rekla, da to ne pomeni nič dobrega in da to gotovo pomeni, da je umrl njen prijatelj Jaka, sosed iz Bizovika, kjer je mama tedaj živela. Verjetno jo je našel tukaj v Šiški in s trkanjem se prišel od nje posloviti.
Še malo sva se pogovarjali in mama se je spomnila vraž, ki jih je poznala iz mladosti. Povedala je, da pod Gorjanci verjamejo, da se umrli vedno na nek način poslovi od živih, ki jih ima rad, če pa je z njimi v sporu, jih potem straši.
Ne boste verjeli, a trkanje se je izkazalo za resnično! Ni še minila ura, ko sva prejeli klic, da je v tistem času, ko je pri nas trkalo na vrata dnevne sobe, v kateri je mama brala knjigo, umrl mamin dober prijatelj Jaka iz Bizovika.

Takih zgodb, ko se umrli pride poslovit, je veliko. Morda tudi vi poznate kakšno zgodbo.
Bi nam jo zaupali?

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko