PiSanja

  • Brez slike

Ročna dela Narcise Antonac v MKI

Špela Pahor | 17.4.2017 | Komentarji 0

V tem mesecu si lahko v vitrini ustvarjalnosti v Mestni knjižnici Izola  ogledate prekrasne vezenine gospe Narcise Antonac. Rojena je bila v Trstu, pravzaprav v kraju Domjo, ki spada pod občino Trst. Tam je končala tudi osnovno šolo. Spominja se, da so imeli v šoli dvakrat na teden  predmet ročna dela.  Deklice so se učile šivanja, pletenja, vezenja, kvačkanja,  fantje so delali z glino, lesom… »In kar se Janezek nauči, to Janez zna«, pravi Narcisa. »Ljubezen do ustvarjanja  je ostala, ročna dela so postala moj  hobi. Začela sem  že s šestim letom, najprej s preprostimi vezi…«

Njen oče, Šturman Jože, se je rodil v Mačkovljah. Kot Boris Pahor, Narcisin najljubši pisatelj, se je tudi oče Jože boril za pravice Slovencev. Bil je soustanovitelj osnovne šole Mare Samsa v Domju. Tja so hodili tudi otroci iz vasi Karmenka.  Fara je bila v Ricmanjih, saj v Domju ni bilo cerkve. V Ricmanjih je bil 19. marca, na dan  sv. Jožefa,  velik praznik.

V času druge svetovne  vojne je bila v njihovi hiši tri mesece tiskarna Morje. Vodil jo je njen oče.  Tiskali so letake in drugo gradivo za partizane. V sosednji hiši je bila javka – tja so prihajali iskat gradivo, da so ga potem raznosili naokrog.  Po treh mesecih je bila tiskarna  izdana. Takrat  so prišli esesovci in vse družine, ki so živele v bližini, za kazen odpeljali v taborišče. Samo enemu je uspelo skočiti s kamiona in se je rešil. Oče je nato tiskarno  preselil najprej v neko drugo hišo,  nato na Socerb.

Leta 1956 je  štirinajst let stara Narcisa   z mamo, očetom in sestro prišla v Izolo. »Za Slovence je bilo takrat v Trstu  življenje zelo težko. V Trst so prišli ezuli iz Istre, se vpisali v krščansko stranko, povsod so imeli prednost. Če si delodajalcu prinesel slovensko šolsko spričevalo, te niso sprejeli. Tudi moja sestra ni dobila službe, čeprav je končala knjigovodsko šolo. Pred nami je v Izolo   že prišlo nekaj  slovenskih družin iz Trsta. Oče jih je poznal in tako so nam pomagali.« Oče Jože je bil  zelo aktiven tudi v Izoli.

V Piranu, v tedanji trgovini Moda na Tartinijevem trgu,  se je Narcisa začela učiti za trgovko. Leta 1958 se je kot vajenka zaposlila v trgovini Soča v Izoli. Podjetje Soča je imelo takrat v  Izoli kar sedem poslovalnic. V njih so prodajali  železnino, čevlje, elektromaterial, barve, kozmetiko, pohištvo, konfekcijo, pozamanterijo in  metražo. Narcisa je prodajala pozamanterijo – sukance, prejice, gumbe, trakove, elastike in metražo -  blago na meter. Ljudje so takrat še šivali doma, saj  še bilo naprodaj toliko konfekcije. Nato je naredila  poslovodsko šolo. Kot poslovodkinja je veliko potovala po Sloveniji, si ogledovala, izbirala   in naročala blago. Največ je sodelovala s tovarno  Labod iz Novega  mesta. Spominja se, kako kvalitetni izdelki so prihajali  iz slovenskih tovarn, tako tekstilnih kot drugih. »Nekako do leta 1985 so v našo Sočo   prihajali kupovat Tržačani, medtem ko so domačini od tu hodili po nakupih v Trst… Veliko smo delali, pa ne toliko zase, ampak za podjetje. Imeli smo veliko nadur, ki nam  jih ni nihče nikoli plačal. Ko smo se upokojili, pa so kar pozabili na nas, niti za novo leto se nas niso spomnili.  Zdaj pa ni več niti trgovin, niti podjetja Soča, niti drugih tovarn…«, pove Narcisa z grenkobo v glasu.

»V Soči  smo imeli kar dve nadstropji, v drugem so prodajali perilo, moške srajce… Celo delovno dobo sem bila zaposlena v tekstilni trgovini. Prodajala sem tudi gobeline z že narejenimi risbami. Imela sem deljen urnik, družino, moža in dva otroka, gospodinjstvo. Moja   ljubezen do ročnih del pa je ostala.   Pletla sem, šivala, vezla, izdelovala gobeline.  Največ sem delala zvečer, med poslušanjem italijanske televizije. Ročna dela so me sproščala. Kakšno vezenino sem  včasih delala tudi po dve leti. Enostavni vezi gredo hitro, polnjenje,  na primer pri rožicah in listkih, pa je zamudno.«

Narcisa Antonac je upokojena že dvajset  let.  Ročna dela jo še mikajo, a ker ji nagaja vid, ne veze več. Njene oči se prehitro utrudijo, ne vidi  več vdeti nitke v šivankino uho. V zadnjih dvajsetih letih je izvezla le eno rjuhico za svojo vnukinjo. Še vedno pa rada zahaja v knjižnico, kjer si je tudi izposojala revijo Mani di fata. Veliko idej in  vzorcev za ročna dela je našla prav  v tej reviji. »Odkar je nimate več, jo zelo pogrešam. Ko sem ovdovela, sem začela pogosteje zahajati v knjižnico. Še iz mladosti  se spomnim knjige z naslovom Rebeka. Vsebina mi je bila  zelo všeč. Prav v njej  sem dobila idejo za vezenje inicialk. Sicer pa sem, med drugimi,  prebrala vse knjige Borisa Pahorja. Odkar imamo njega, se je življenje Slovencev v Italiji  izboljšalo, čeprav se še vedno najdejo ljudje, ki nas  zaničujejo. V vašo knjižnico rada pridem tudi na razna predavanja in prireditve.«

Narcisa Antonac živi v pritličju hiše nasproti izolskega tovarniškega dimnika. V prvem nadstropju živi njena sestra.  Vse njune tete, strici, bratranci in sestrične še živijo v Domju in okolici. Včasih so se obiskovali vsak teden. Še vedno so ostali zelo  povezani. Narcisa se veseli  družinskih praznikov, svojih otrok, vnuka in vnukinje, sorodnikov in prijateljev. Za praznike jim rada kaj dobrega speče .

V  Domju, njenem rojstnem kraju,  je danes   zelo razvejana kulturna dejavnost. Poleg drugih skupin so v kulturnem domu Tone Ukmar dejavni    kar trije  pevski zbori: moški pevski zbor Fran Venturin deluje že okrog 40 let, mladinski pevski zbor je nastopal tudi na festivalu Primorska poje, otroški pevski zbor pa vodi njena nečakinja Suzana Žerjal.

Vabljeni k obisku  Mestne knjižnice Izola  in ogledu  razstave ročnih del Narcise Antonac! Pa lepe praznike!

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko