PiSanja

  • drevo1

Razmišljanja na temo Skrb za čisto okolje učencev iz OŠ Šmihel, PŠ Birčna vas

Ventilator besed | 16.4.2018 | Komentarji 0

 

Les v življenju

Drevesa les nam dajejo,

mize, stole, papir

in druge stvari iz njega delamo.

 

Če preveč dreves bomo posekali,

dreves, lesa, marsikaj drugega več ne bo,

zato poslušajte nas zdaj ljudje,

primerno sekajte drevesa te,

da narava nam brez njih ne izumre.

                                                                Neža Blatnik, 3. r.

 

Haiku

 

Les, kam izginjaš?

Mi te potrebujemo!

Ostani z nami.

                              Neža Blatnik, 3. r.

 

Les v življenju

 

S čim se igram? O čem se lahko učim? Kaj pogosto uporabljam? Veliko podobnih vprašanj si lahko zastavim. Na vsa je odgovor: LES.

Za devetimi gorami je bila postavljena šola Birčna vas. Danes je to podružnična šola. Nekega dne so pri pouku izdelovali igrače iz lesa. Andraž je izdelal škrata, ki pa je kar naenkrat oživel. Začel ga je loviti. Lovil ga je čez drn in strn. Pritekla sta do gozda. Škrat se je tam ustavil in spregovoril: »Pridi, da ti pokažem iz katerega gozda je prišel les za tvojo igračo. Si sploh opazil, da je okoli vaše vasi veliko gozda?« Andraž se je ozrl okoli sebe in bil presenečen nad številom gozdnih dreves. »Moje prijatelje so odpeljali v Avstrijo in jih tam prodali. Jaz pa sem padel iz tovornjaka. Pobrala me je učiteljica Vida in me nesla v šolo. Pri pouku si ti iz tega lesa izdelal mene. Predlagam ti, da greva pogledat, kam so odpeljali vsa posekana gozdna drevesa.«

Andraž in škrat sta odšla. Potovala sta z vlakom in tovornjakom. Obiskala sta, Ljubljano, glavno mesto Slovenije, Celovec in Dunaj v Avstriji, nadaljevala pot do Madžarske, se ustavila v Budimpešti. Ustavila sta se še v več krajih in škrat je Andražu pripovedoval o prednostih in vrstah lesa, o njegovi uporabi, predstavil mu je tovarno, kjer predelujejo les, povedal mu je veliko zanimivosti o gozdnih drevesih, njihovih krošnjah, plodovih, trdoti lesa in še marsikaj. »Zakaj pa potem toliko lesa izvozimo, če je tako uporaben?« je vprašal Andraž. »Gotovo se da, kaj storiti«, je glasno razmišljal škrat. Predlagal je, da se vrneta v Birčno vas in obiščeta lesni obrat Proles. V Prolesu so jima povedali, da les res odvažajo v tuje države. Škrat in Andraž sta prepričala delavce Prolesa, da bodo iz lesa začeli izdelovati lesene igrače in jih prodajali v slovenske in druge trgovine po svetu.

Zadovoljna in srečna sta se Andraž in škrat vrnila domov.

                                                                                                                                       Andraž Šurla, 3. r.

 

 

 

Za rojstni dan sem sestrični naredila leseno piščal. Delala sem jo v gozdu.

Vzela sem palico, ki je ležala pod smreko. Nato sem zagledala oster kamen. Lotila sem se dela. Čez nekaj časa je bila piščal narejena. Okoli nje sem zavezala pentljo. Tako okrašena piščal je bila čudovita. Sestrični je bila zelo všeč. Takoj je začela igrati na njo. Piščal je imela zelo mil zvok. Ko sem sestrični opisala, kako in iz česa sem jo naredila, je bila navdušena.

Ugotovili sva, da je les uporaben za zelo različne stvari. V življenju ljudi je bil včasih zelo pomemben in je tudi še danes.

                                                                                                                                  Maša Gregorčič, 3. r.

 

Uršenski beč ne presahne

 

V začetku šolskega leta smo se veliko pogovarjali o kulturni dediščini domačega kraja. Odločili smo se, da raziščemo Uršenski beč, ki je naravna kulturna dediščina Krajevne skupnosti Uršna sela. Pripravili smo prireditev in jo izvedli v Tednu kulturne dediščine Slovenije. Nastopali smo v gozdu, pri beču. Peli smo, igrali, recitirali in plesali. Vsem obiskovalcem smo podarili glasilo, ki je nastalo med našim delom. Bilo je lepo.

Uršenski beč leži 600 m v gozdu Radoha na Uršnih selih. Včasih so naši dedki in babice hodili k beču, ki ima obliko kadi, bečke. Vodo so zajeli v kotanjo, s kamni so obrobili rob in uredili kamnite stopnice, da so lažje prišli k vodi. Zraven so postavili dele hlodov, na katerih so posedali in se pogovarjali. Poleg so postavili še kamnito korito, iz katerega so pile živali vodo. Pred bečem so uredili krožno pot. Z vozovi so odpeljali sode z vodo. Uporabljali so jo za pitje ljudi in živali, za pranje perila in zalivanje vrtov. Danes vode iz beča ne uporabljajo več za pitje. Ker pa Uršenski beč nikoli ne presahne, so letos poleti, ko je bila suša, s to vodo zalivali vrtove.

Učenci smo spoznali, kako pomembna je voda za življenje živih bitij. Ugotovili smo, da moramo ohranjati našo kulturno dediščino, naš Uršenski beč. Pri tem pa nam bodo pomagali tudi naši starši, dedki in babice.

 

Dežek lije iz neba,

strela poči bam bam bam.

 

Lije, lije, se ne da,

hiše zmoči vse do dna,

rože zalije, da jih oživi,

sonce jih segreje,

cvet zablesti.

Juhu, sonce je tu!

 

Voda v beču zablesti,

veseli smo vsi.

                       Gal Bartolj, 3. r.

 

 

 

 

 

 

Sekvoja pripoveduje

 

Sem sekvoja. Naj vam povem svojo zgodbo. Začela se je, ko so naju s sestro pripeljali na Ruperč vrh. Posadili so naju blizu graščine. Bilo me je strah, a ker sem bila s svojo sestro, sem se hitro opogumila. Za naju so lepo skrbeli. Po mnogih letih je moja sestra zbolela. Požagali so jo. Zame pa so si potem še bolj želeli, da živim dobro in srečno. Še sedaj krasim Ruperč vrh v vasi Birčna vas pri Novem mestu. Otroci Podružnice Birčna vas so me v okviru Unescovega projekta Dediščina v rokah mladih – Mladi posvojijo spomenik, posvojili in me včasih obiščejo. Pod mojimi vejami se igrajo stare in nove igre, se pogovarjajo in smejijo. Ogledajo si tudi razvaline gradu in se pogovarjajo, kako je bilo nekoč. Vesela sem, ko jih gledam. Želim si, da bom še dolgo razveseljevala otroke in ostale obiskovalce.

                                                                                                              

Voda je vir življenja,

voda ni poceni,

zato varčujmo jo

in ne onesnažujmo.

Sekvoja živi,

zasluge tudi voda dobi.

                                                                                                                     Maša Gregorčič, 3. r.

 

 

Sekvoja pripoveduje

 

Nekega dne je bil zelo lep dan. Ta dan je bila v našem parku poroka. Naenkrat je začelo deževati in močno pihati. Zaslišala sem grmenje. Bliskalo se je. Potem me je nekaj udarilo. Bila je strela. Graščaki so videli, kako me je zabolelo. Bili so žalostni. Čeprav sem si opomogla, so me čez nekaj let požagali. Ostala pa je še ena sekvoja, moja sestra, ki večkrat pripoveduje o starih časih.

Sekvoje niso tako znane po Sloveniji, ampak po Ameriki. Na Dolenjskem sem še edina, ki še stojim, zato sem zavarovana kot naravni spomenik in sem kulturna dediščina Slovenije. Visoka sem okoli 30 metrov. Več otrok je potrebnih, da me objamejo. Kadar me objamejo, sem najsrečnejša. Večkrat mi zapojejo:                                                                                                                        

Dežek pada,

kislo se drži,

Benjamin se ne smeji.

 

Ko se nasmeji,

lep dan nam pridobi.

 

Sonce zasije,

sonce vse posuši,

Benjamin se smeji

in v šolo pohiti.

 

Skupaj gremo do sekvoje,

spet smo dobre volje.

 

Občudujemo sekvojo.

Res je lepa,

tudi če je sama.

Zelo nam je všeč,

zato jo ohranimo,

da se jo vsi razveselimo.

                                     Andraž Šurla, 3. r.

 

 

Dežek

Dežek pada,

kislo se drži,

Benjamin se smeji.

 

Ko se nasmeji,

lep dan nam pridobi.

 

Sonce zasije,

sonce vse posuši,

Benjamin se smeji

in v šolo pohiti.

                             Andraž Šurla, 3. r.

 

 

Pikapolonica

 

Pikapolonico radi imamo,

ko jo ulovimo,

ogledamo si jo

in izpustimo.

                  Neja Celič, 3. r.   

                                                                   

 

Dežek lije,

zmoči rože, travo, kužka,

muco in še mene,

ko stopim iz hiše.

 

Skačem po dežju,

skačem po lužah,

ko pa mrzlo postane,

stečem pred dežjem v hišo.

                            Sanja Lužar, 3. r.

 

Voda

 

Včeraj sem se igrala,

žejna sem postala,

hitro v kuhinjo sem skočila,

kozarec vode sem popila.

                                Minea Miklič, 3. r.

 

 

Vodo rada imam,

pridem k njej,

iz kozarčka jo spijem,

ga odložim

in grem stran.

                        Doroteja Stazinski, 3. r.

 

 

Voda je vir življenja,

voda ni poceni,

zato varčujmo jo

in ne onesnažujmo.

                           Maša Gregorčič, 3. r.

 

 

Vodna šola

 

V vodni šoli odmeva,

hojla dri, ra ta tam.

 

Trije učenci pri miru sedijo,

drugi pa kričijo.

 

Ko pa učiteljica prihiti,

mir je spet,

hojla dri, ra ta tam.

                                Tea Čelič, 3. r.                                                                            

 

                                                                                                          Mentorici: Barbara Vidic, Vida Šter

                                                                                                          OŠ Šmihel, PŠ Birčna vas, Novo mesto

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2018 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko