PiSanja

  • collage3b

Izolanke na simpoziju kamišibaj gledališča

Špela Pahor | 22.5.2018 | Komentarji 0

Kamišibaj je japonska beseda, sestavljena iz besede kami, ki pomeni papir, in šibaj, kar pomeni gledališče, drama. To je oblika pripovedovanja zgodb ob slikah na malem odru, ki mu Japonci rečejo butaj. Kot pri vsakem pripovedovanju je tudi tu pomembno vzdušje, ki se vzpostavi med pripovedovalcem in publiko, in na Japonskem temu rečejo kiokan. Kamišibaj gledališče ima na Japonskem  kar dolgo zgodovino, svoj razmah je dobilo v letih tik pred 2. svetovno vojno, ko je samo v Tokiu nastopalo več kot tri tisoč kamišibajkarjev. Na Slovensko sta ga pred leti prinesla Igor Cvetko in Jelena Sitar Cvetko. Od prvega festivala kamišibaj gledališča, ki je potekal v Piranu na Židovskem trgu, je v Sloveniji pripovedovanje ob slikah na malem odru preraslo v pravo pravcato gibanje. Nad kamišibajem so se navdušili knjižničarji, vzgojitelji, slikarji, lutkarji, učitelji, igralci in še cela vrsta ljudi, ki s pripovedovanjem ob slikah na malem odru razveseljujejo otroke in odrasle v vrtcih, šolah, knjižnicah, v domovih za ostarele, v dnevnih centrih za osebe z motnjami v duševnem zdravju ali motnjami v duševnem razvoju. Kamišibaj pri nas prerašča zgolj zabavo, umetniški užitek  in zadovoljstvo ob poslušanju zgodb in ogledovanju slik, vse bolj se ga poslužujejo tudi v terapevtske namene, izkazal pa se je tudi kot odličen učni pripomoček, na primer pri učenju tujih jezikov.

Najbrž veste, da je 9. maja letos potekal vseslovenski dan kamišibaj gledališča. Od polnoči do polnoči se je v številnih krajih širom Slovenije zvrstilo več kot 770 predstav, torej se je vsaki dve minuti nekje odvijala kamišibaj predstava. Predstave si je na ta dan  ogledalo skoraj 2 odstotka Slovencev.  Vseslovenskemu dnevu kamišibaj gledališča je na stežaj odprla vrata tudi Mestna knjižnica Izola. Ob devetih so potekale predstave v francoskem jeziku, ob desetih je knjižnico obiskalo 45 otrok in vzgojiteljic  iz vrtca Školjka, ob enih popoldan so kamišibaj spoznali učenci, ki se učijo francoski jezik pri profesorici Maši Avsenak, v popoldanskih urah pa so obiskovalci prisluhnili zgodbam Fulvie Grbac, Martine Ljubič in Špele Pahor. Kamišibaj dogodki in  predstave so potekali tudi na drugih lokacijah v Izoli, pa tudi v Piranu in Kopru.

V naslednjih dneh pa se je v Ljubljani, na Mestnem trgu 17, kjer je sedež Slovenskega gledališkega inštituta, na mednarodnem simpoziju kamišibaj gledališča zbralo več kot trideset gostov iz Slovenije, Japonske, Nemčije, Avstrije, Španije, Italije, Francije, Kanade in ZDA. Njihova predavanja  so bila izjemno zanimiva in poučna. Opazili smo lahko, da se je kamišibaj kot tradicionalna japonska oblika pripovedovanja zgodb  v  različnih kulturnih in jezikovnih okoljih razvijal na nove, samosvoje in izvirne načine in pri tem odgovarjal na potrebe vsakokratnih poslušalcev  in ustvarjalcev. Na simpoziju je s prispevkom, ki mu je dala naslov Uporaba in predstavitev Glasserjeve teorije izbire in njene uporabnosti v šolah s pomočjo kamišibaja, sodelovala tudi Fulvia Grbac. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah, na simpoziju pa je predstavila, kako ji je Glasserjeva teorija izbire pomagala v osebnem življenju in pri poklicnem delu (poučuje namreč umetniške predmete na osnovnih in srednjih šolah v Slovenskem Primorju) in kako s pomočjo kamišibaj gledališča svojim učencem približa svet umetnosti in tudi nje same spodbuja k umetniškemu izražanju, tako v pisani in govorjeni besedi, kot v sliki.

V večernem programu je nastopila tudi Martina Ljubič, mlada  ilustratorka iz Izole, ki je doslej z ilustracijami opremila že vrsto knjig za otroke, sodeluje pa tudi z otroškimi literarnimi revijami. Za kamišibaj je ilustrirala pesem Srečka Kosovela Rdeča raketa in pravljico Patricije Peršolja z naslovom Marta. Z obema je že nastopila na piranskem festivalu kamišibaj gledališča in še marsikje drugje. Martinine  ilustracije so kot po navadi sanjske, samosvoje in nežne, njen  pristop do kamišibaj izvedbe pa  izviren in inovativen.

Organizatorji simpozija so za tuje goste pripravili tudi več izletov, na primer v Štanjel, v Postojnsko jamo, na Bled in v Bohinj. Na končnem izletu v nedeljo smo se ustavili še v Hrastovljah, kjer so se kamišibaj predstave odvijale na travniku znotraj obzidja, ki obdaja znamenito malo cerkev, do zadnjega kotička poslikano s freskami. Ena od japonskih udeleženk je povedala, da se ji je s tem uresničila življenjska želja. Od vedno si je namreč želela, da bi pripovedovala na  takem posvečenem kraju.  To je bilo čutiti tudi med poslušalci, ki so prišli iz okoliških in oddaljenejših krajev. Sama sem predstavila Uspavanko kanadskih Indijancev, v Piranu pa filipinsko ljudsko Poroka med soncem in luno.  Na koncu smo se posladkali še s krofi in se odpeljali v Piran, kjer je udeležence simpozija sprejel župan Peter Bossman. Po odličnih oradah v restavraciji Pirat smo se napotili proti cerkvi sv. Frančiška, kjer smo v križnem hodniku lahko prisluhnili še zadnjim zgodbam.

Na poti nazaj v Ljubljano so se razživeli predvsem do sedaj resni, natančni  in disciplinirani japonski gostje. Simpozij v Sloveniji jih je tako navdušil, da so obljubili, da se čez kako leto zopet vrnejo. Zdaj se niso več spraševali, ali je evropski in ameriški kamišibaj še klasični ali je že neo kamišibaj, ugotovili so, da jih kamišibaj osrečuje, to pa je tudi namen umetnosti, mar ne?

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2018 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko