Dogodkovnik

  • cd3_3

Vitomil Zupan Šlagerji in pesmi iz zapora

Ventilator besed | 4.4.2015 | Komentarji 0

PE, 10. aprila 2015 – premiera

Ponovitev: SR, 22. aprila, ob 20. uri

Štihova dvorana

 


 Vitomil Zupan Šlagerji in pesmi iz zapora

 

Vita Mavrič in Jani Kovačič

Gledališki koncert

 


 

Soustvarjalci: Jaka Pucihar, klavir; Anže Langus Petrović, kontrabas; Jure Rozman, bobni; Gašper Konec, harmonika

Odrska zasnova, luč: Andrej Stražišar

Kostumografija: Alan Hranitelj v sodelovanju z modno oblikovalko Urško Drofenik

Gib: Branko Potočan

Koprodukcija: Café teater, Cankarjev dom

 

Rdeča nit večera Šlagerji in pesmi iz zapora je prikaz dobe, ki ji je Vitomil Zupan pripadal, in občutij pesnika, ki se z neustrašno domišljijo in golim upanjem »upira smrti«.

Vitomil Zupan je v ječi (1948–52) po spominu na znane melodije (Edith Piaf, Bertolt Brecht, Georges Brassens, španske ljudske pesmi) sestavljal šlagerje, koncert pa vključuje tudi povsem nove, avtorske interpretacije njegovih pesmi, ki jih je uglasbil Jani Kovačič.

 

 

Irena Štaudohar

Za uvod v gledališki list

 

Jack London je leta 1915 napisal roman Prisilni jopič, zgodbo o profesorju, ki je bil zaradi umora obsojen na dosmrtno ječo. Kruti pazniki, ki so želeli zlomiti njegov duh, so ga vrgli v samico in stisnili v jopič, ki mu je popolnoma onemogočil premikanje. Vse, kar mu je ostalo, so bile njegove misli, in da bi pozabil na fizične bolečine, se je počasi naučil, kako zapustiti telo; svoj duh je pognal v vesolje, se dotikal zvezd, bil je eno z neskončnostjo in kot Orlando je potoval skozi prejšnja življenja. Čuden in zelo abstrakten roman o metafizični izkušnji. A vendar je v črni samoti vse mogoče.

Nevrolog Oliver Sacks v knjigi o halucinacijah piše, da kadar se posameznik za dalj časa znajde v izoliranem prostoru ali biva v monotonem okolju, velikokrat doživi halucinacije. Zaporniki v samicah ta pojav dobro poznajo in mu rečejo »zaporniški kino«. Nekateri vidijo geometrijske like, drugi podobe ljudi in intenzivne barve. Mnogi, ki so jih izkusili, so se zbali, da so izgubili razum, a takoj, ko so si zadali neko mentalno nalogo, recimo računanje, so te tridimenzionalne slike izginile. 

Znane so zgodbe zapornikov, ki so grozo samice preživeli le tako, da so ves čas intenzivno razmišljali in disciplinirali notranji svet: nekateri so svoje misli prevajali v druge jezike, ki so jih znali, drugi spet so se v domišljiji sprehajali po vseh mestih, ki so jih kdaj obiskali, ali pa so si priklicali spomine, si predstavljali, kako na koži čutijo dotike  ljubljene ...

Kaj vse znajo naši možgani, ko morajo potolažiti telo, ki je zaprto med štiri stene, in dušo, ki je obsojena na izolacijo! Ljudem, ki so preživeli strahote zaporov ali taborišč, ni bila skupna neka fizična moč, ampak intelektualna radovednost. Domišljija.

Vitomil Zupan je v zaporu preživel dolgih sedem let. V ledeno mrzli celici, v kateri je zbolel za tuberkulozo. Znani obiskovalec gostiln je rad rekel, da si je takrat uničil pljuča, a si ohranil jetra.

Ta trmasti in kljubovalni človek, ta možata prispodoba svobode, ki mu ni ušla nobena ženska in ki je vedno vsem povedal, kar si je mislil, se je kar naenkrat znašel zaprt med štiri stene in na sojenju so mu obljubljali, da bo tam ostal kar petnajst let.

Ta renesančni mož, erotični kralj, ki si je zaradi pokra lakiral nohte, ki je po Ljubljani nosil rumene špičake in ni padel niti po petnajstih konjakih, je grozo zapora, samoto in zlobo paznikov in sojetnikov preživel tako, da je pisal poezijo. Romani so bili predolgi in imel je premalo papirja, pesmi pa so imele ritem, melodijo; tri vrstice za ironijo, pet vrstic za hrepenenje. Iz metle, las in niti, ki si jo je izpulil iz hlač, je napravil čopič, iz saj, rje in krvi si je zmešal tinto in pisal na vse, kar mu je prišlo pod roke, od toaletnega papirja do cigaretnih škatlic. Z verzi je slikal zemljevide in reliefe: drevesa, občutja, ženska telesa, spomine, dvobojeval se je s svojimi sovražniki …

Kot pravi Vita Mavrič, je v zaporniški poeziji ves čas potoval. Kasneje je zapisal, da je ob pisanju poezije občutil posebno svobodo, upor – in celo nekak up. Napisal je šestdeset tisoč verzov in jih redno tihotapil na svobodo. Ifigenija Simonović jih je kasneje herojsko in z ljubeznijo uredila v neverjetnih petindvajset pesniških zbirk. 

Med Zupanovo zaporniško zapuščino so bili tudi notni zapisi znanih predvojnih šlagerjev, melodije, za katere je zapisal nekaj pesmi. Glasba, in ne le poezija, je bila očitno pomemben del njegovega preživetja v ječi. Vita Mavrič in Jani Kovačič, ki je del zaporniške poezije sam uglasbil, sta jih obudila, presnovila skozi čas in čustva. Jih sestavila v zgodbo, svetlečo predstavo, v kateri utripata dva pola, ženski in moški, nežnost in prst v oko. Melodija in ritem.

Omejen, statičen in umazan svet ječe, v katerem moški potuje vase, da bi prišel ven in v spomine. Sanjari o vonju po ženski, razmišlja o njeni lepoti, si predstavlja na tisoče teles, na tisoče bokov in prsi. Na drugi strani je neskončen svoboden svet zunaj, v katerem brsti in ga čaka ženska, ki hrepeni, ljubi in zna ustvarjati novo življenje. Potepa se po znanih ulicah, se vzpenja na Ljubljanski grad. Z nostalgičnimi popevkami ga vabi ven, kot sirena upanja.

Odlične in tako različne interpretacije Vite Mavrič in Janija Kovačiča pred nami oblikujejo zemljevid Zupanovega sveta, v katerem je metalec nožev, požiralec ognja, samodestruktiven, pameten, hiter, pogumen, kljubovalen, romantičen in trmast do bolečine.

Realizem, ki se na odru včasih in nepričakovano spogleda z metafiziko in nas iz blata vrže med zvezde.

Legenda sicer pravi – in Zupan je nikoli ni zanikal –, da ta slovenski Houdini ni iz zapora potoval le v mislih, ampak je nekajkrat resnično pobegnil, se napil in se spet vrnil v celico.

Ko se je spominjal zaporniških dni, je Manci Košir v slavnem intervjuju, ki je bil objavljen v Sodobnosti, pripovedoval o tem, da je bil zapor zanj koristna akademija, saj da je tam veliko bral. »Notri so ječarji kurili s knjigami in prišel sem do zelo zanimivih del: kompletnega Platona, Aristotela, Tomaža Akvinskega. Nisem torej sam kriv, da sem izobražen!« Povedal ji je še: »Prišel je čas, ko sem občutil pravo domotožje za arestom ... onstran zidu je človek lahko jasen, lahek in čist in res svoboden ...«

Tam je študiral budizem, razmišljal je o zavesti in meditaciji. Psihologija ga je vedno zanimala, danes bi se najverjetneje navduševal nad nevrologijo in psihološko antropologijo.

Iz zapora je, kot je dejal, prišel izučen in z izurjenimi možgani, ampak kdo v tem prostoru potrebuje takšne ljudi? »S kupom tihotapljenih rokopisov, s precejšnim znanjem in obilnimi načrti so me izpustili v okolje, ki človeka, kakršen sem jaz, ni prav nič potrebovalo in sem ga samo motil ...« Od vedno so mu namreč šle na živce vse oblike slovenske moralne ogorčenosti, zvite hrbtenice,  samousmiljenje in vse, kar izvira iz ranjenega nacionalnega napuha. In kot vidimo, se od takrat ni nič spremenilo.

Zato je projekt Zupanovih šlagerjev in pesmi iz zapora tako aktualen in sodoben, in ko enkrat slišimo te pesmi, ko se pred nami na odru sestavijo v življenje, nam ne gredo več iz glave. 

Včasih se tako zavito izražate, da vam ne morem slediti, mu v tistem intervjuju še reče Manca Košir. »Ker nisem lovec, pač pa divjačina, z nekaj izkušnje,« ji odgovori.

 

 

Program koncerta Šlagerji in pesmi iz zapora

 

Maliki (poje Jani Kovačič) 

Zupanov obračun z vrednotami in podob(c)ami novega povojnega sveta, a kljub vsemu je zanj nenavadno, da ostane pasiven.

 

Steza v mraku (poje Vita Mavrič)

Pesem se zgleduje po italijanski skladbi C'è una strada nell'bosco (C. A. Bixio / E. Ermenegildo / N. Salermo, 1943). Še najbolj ustreza besedilu izvedba Tina Rossija, čeprav je največjo slavo dosegla po vojni v izvedbi Claudia Ville. To je tip tedaj popularnih pesmi, ki so temeljile na italijanski kanconi. Zupanovo besedilo je bilo treba prirediti, saj si je očitno popeval le refren in nanj zapisal verze.

 

Galjoti (poje Jani Kovačič)

Pesem živih mrličev, zapornikov – galjotov.  Ta prispodoba je velikokrat uporabljena. 

 

Balada o poželenju (poje Jani Kovačič)

Zaporniška balada, variacija na Chanson pour l’auvergant Georgesa Brassensa (1954) v 6/8 taktu. Strast in želja v zaporu postaneta muka, to kar te v življenju žene, te v zaporu spravlja v obup.

 

Mestni log (poje Vita Mavrič),

L’auberge au crepuscule (Alstone / Syam / Viaud)

Še ena pesem na znan šlager, ki ga je leta 1937 pela Rina Ketty. Tema skrivnih srečanj zaljubljencev v primestnih tavernah je stalnica besedil tistega časa. Zupan jo je poslovenil.

 

Ljubljanska pomladna romanca (poje Vita Mavrič)

Pisanje popevk je bilo tedaj pomembno opravilo, saj je bilo treba slovenščino izuriti tudi v tem žanru. Ko je služboval na radiu, je Vitomil Zupan to nedvomo zaznal. Pesem je uglasbena v duhu tedanjih šlagerjev.

 

Zadnja noč (poje Jani Kovačič)

Vizija vsakega zapornika. A kaj ko je to tudi zadnja noč življenja! Zapornik ne pomeni kaj dosti, a mrtev zapornik prav nič in živi brez sramu vzamejo vse, kar se da.

 

Sinji most iz gorja (poje Vita Mavrič)

Pesem na melodijo J'attendrai (Dino Olivieri / Nino Rastelli, 1933; Luis Poterat francosko besedilo), ki je ena napopularnejših skladb tridesetih in štiridesetih let. Peli so jo Rina Ketty, Tino Rossi, Jean Sablon itd. Gre za prepesnitev italijanske Tornerai, ki jo je zložil Dino Olivieri, vendar je dosegla svetovno slavo s francoskim besedilom.

 

Mladost (poje Vita Mavrič)

Besedilo na pesem Douce de France Charlesa Treneja (1943), ki jo je zapisal med prisilnim delom v vichiyski Franciji. Uglasbil jo je Leo Chauliac (1947). Trenet je bil izjemno popularen izvajalec in pisec pesmi. Ta pesem je bila zelo popularna po 2. svetovni vojni. Zupan doda minljivost in kar ostaja, je spomin.

 

Seguidola / Pikapolonca (poje Jani Kovačič)

Pesem se očitno naslanja na španski ¾ ples seguidillo s poudarjeno drugo dobo. Uporabljen je le izbor, saj ima v zapisu 12 kitic. Glasba je spomin Janija Kovačiča na njegovo srečanje z Vitomilom Zupanom na Belem križu v Domu pisateljev v šestdesetih letih, ko jim je malo zabrenkal v španskem duhu.

 

Temni blesk (poje Vita Mavrič)

Pesem na melodijo Besame mucho, ki je še danes izjemno znana in priljubljena.  Po nekaterih statistikah je celo največkrat izvajana mehiška pesem; zložila jo je Consuelo Velazquez  - Cosuelito leta 1940 in kot navdih navajala Granadosa. V Zupanovi zapuščini najdemo tudi špansko besedilo z zapisanimi akordi, tako da sklepam, da jo je Zupan tudi izvajal. Njegovo besedilo je precej bolj poduhovljeno kot izvirnik, ki boleha za naivnostjo.

 

Neznanki (poje Jani Kovačič)

Pesem prisluhov, ko v noči sliši korake in se prikažejo fantastične slike onostranstva in ljubljenja – te srčike življenja.

 

Smrtna želja (poje Vita Mavrič)

Pesem na melodijo Adieu mon coeur (1946) ene redkih uspešnih skladateljic tedanje dobe Marguerite Monnot na besedilo Henrija Conteta, ki se še danes izvaja. Najbolj se nam je vtisnila v spomin v izvedbi Edith Piaf. Še malo bolj zapekli zaradi zaporniškega nastanka besedila.

 

______________________________________________________________________

 

Cene vstopnic:19, 17* EUR

 

* za mlajše od 25 in starejše od 65 let ter upokojence

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko