Dogodkovnik

  • Brez slike

3. koncert Simfoničnega cikla

Ventilator besed | 15.2.2017 | Komentarji 0

16. februar 2017 ob 19.30

Dvorana Union

 

3. koncert Simfoničnega cikla

 

 

 

Simfonični orkester SNG Maribor

Godalni kvartet Feguš

Dirigent: Johannes Wildner

Koncertni mojster: Saša Olenjuk

 

 

 

Program

 

Gioachino Rossini: Uvertura iz opere Viljem Tell

 

Daniel Schnyder: Koncert za orkester in godalni kvartet, »Impetus«

 

*******

 

Jean Sibelius: Simfonija št. 2 v D-duru, op. 43

Allegretto

Tempo andante

Vivacissimo

Finale: Allegro moderato

 

 

 

Gioachino Rossini (1792–1868), zadnji veliki klasicist, kot se je sam označeval, velja nedvomno za eno največjih figur italijanske operne ustvarjalnosti, ki je pomembno vplivala na razvoj opernega žanra nasploh. Prva skladba nocojšnjega koncerta, uvertura k operi Viljem Tell (Guglielmo Tell), ki jo je ustvaril po istoimenski dramski predlogi Friedricha Schillerja (Wilhelm Tell), se je občinstvu zelo priljubila, zato je še danes stalnica koncertnih odrov. V skladu z lastnim motom: »Preprosta melodija in ritmična raznolikost – to je tisto, za kar si prizadevam v svoji glasbi,« je Rossini razmeroma hitro dosegel veliko slavo po tedanji Evropi, prav tako pa je po intenzivnem preučevanju Mozartovih del razvil lastni prepoznavni slog, ki je vsaj v opernem žanru na križpotju med jasno glasbeno formo, prepričljivo dramaturgijo in virtuozno pevsko linijo z dokaj pogostimi okraski. Prav Rossinijeva melodična invencija in poudarjanje pevske bravuroznosti sta bila tista dejavnika, ki sta na stežaj utrla pot italijanskemu belcantu kot tedaj novi operni konvenciji, ki je vsaj v okruških odzvanjala še v začetku 20. stoletja v poznem Puccinijevem opusu.

Uvertura k Rossinijevi poslednji operi Viljem Tell o legendarnem junaku in izvrstnem strelcu s samostrelom, katerega kljubovanje naj bi zakrivilo nastanek švicarske konfederacije, tako ne predstavlja le »kronskega« dosežka med njegovimi uverturami, kar se denimo odraža že v kompleksnejši strukturi kompozicije, ki jo sestavljajo štirje tematski sklopi oziroma glasbene »slike«, ampak oznanja že nove slogovne tendence, ki so še bolj poudarjale intenzivnost in dramatičnost v stičišču glasbe in odrskega dogajanja. Dramaturški glasbeni lok uverture poslušalcu predoči prav to kompleksnost vsebine opere v zaporedju glasbenega orisa zore, ki jo evocirajo violončela (v tonaliteti E-dura), sledi prizor nevihte v e-molu, v katerem se razigra celotni orkester ob izdatni »podpori« trobil, še posebej pozavn. Tretji tematski sklop (v G-duru) je namenjen upodobitvi »poziva kravam mlekaricam«: tukaj značilno izstopata angleški rog in flavta. Odlomek je svojevrstni idilični postanek na gorski jasi v švicarskih Alpah, finale pa je zvočna ilustracija pravega galopa švicarske konjenice (v E-duru), podkrepljenega s trobentami in rogovi, s katero Rossini še pred začetkom odrskega dogajanja napove veličastni razplet opere.      

 

Številni kritiki in glasbeni poznavalci danes velikokrat označujejo glasbeni opus postmodernih skladateljev kot »fuzijo klasične glasbe, glasb sveta in jazza«, kar pa ne drži povsem za glasbeni slog švicarsko-ameriškega skladatelja Davida Schnyderja (rojenega 1961 v Zürichu), v katerem so omenjeni stilistični elementi preoblikovani do te mere, da jih več ni mogoče oddvojiti od avtorjeve glasbene govorice. Schnyder, ki se je v enaki meri uveljavil tudi kot virtuoz na saksofonu, se kot skladatelj opira predvsem na glasbeno tradicijo okolja, v katerem živi in ustvarja, v tem primeru na ameriško jazz in postmoderno simfonično tradicijo ter godbo na pihala (in trobila). Več skladb iz njegovega širokega in žanrsko bogatega opusa je prejelo prestižne mednarodne nagrade, njegov koncert za basovsko pozavno subZERO je bil celo nominiran za grammyja. Koncert za godalni kvartet in orkester »Impetus«, ki ga bomo slišali prvič na slovenskih tleh, je Schnyder ustvaril leta 2015 in ga posvetil nemškemu godalnemu kvartetu Artemis. Samo ime koncerta (»Impetus«) izvira iz latinščine in označuje gonilno silo, vzgib oziroma motiv za neko dejanje, prav tako pa lahko označuje tudi svojevrstni nemir in iskanje, kar namiguje tako na specifične oblikovne kakor tudi vsebinske kompozicijske prijeme, ki jim eksperimentiranje z zvokom ni tuje.

Koncert, ki sicer ni členjen na tradicionalne »enote« v obliki stavkov, je strukturiran podobno kot kakšna poznoromantična simfonična pesnitev, izvajalski tempi pa so v kontrastnih razmerjih ter obenem povezani v en sam širok glasbenodramaturški lok, ki ga skladatelj napenja čez krepkih 20 minut aktivnega izvajanja in spominja na jazzovski »jam session«. Že v prvem delu se namreč s polnokrvnim zvokom sodobnega simfoničnega »ropotala« oglasijo grobi jazz ritmi v poudarjenih impulzih trobil, iz nastale zvočne gmote, ki se postopoma redči, pa se izvije godalni kvartet, ki poskrbi za nekoliko zasanjano in celo eterično melanholično atmosfero. V tem kontrastnem delu se kakor glasbeni privid ujamejo tudi blagoglasni žvenket čeleste in tesnobni schönbergovski pasusi godal, ki ustvarjajo svojevrstni hitchcockovski suspenz. Tretji del, ki v grobem ustreza simetrični zadnji tretjini skladbe, pa je nekakšen »kompromis« med obema zasedbama (tj. med kvartetom in orkestrom), ki se večkrat spustita v aktivni dialog. Ta se postopoma stopnjuje tudi v zvočnem volumnu, h kateremu se ob koncu skladbe (v obliki nekakšne »kode«) doda še glasna »industrijska zvočnost« tolkal.         

 

Kot se rado pripeti v življenju, si velikokrat želimo to, kar je odsotno in nam primanjkuje: tako ne preseneča, da je številne umetnike z mrzlega severa mogočno nagovarjala sončna toplina juga, v glasbenem smislu mislim predvsem na Italijo, za katero tudi sicer velja, da je zibelka moderne evropske glasbe. Poleg Mendelssohna, Berlioza, Wagnerja in Čajkovskega, ki so vsak po svoje našli inspiracijo za svoja dela (Mendelssohn za svojo Italijansko simfonijo, Berlioz za programsko simfonijo Harold v Italiji, Wagner naj bi navdih za začetno valovanje glasbene drame Rensko zlato našel v idiličnem obmorskem mestu La Spezia, Čajkovski pa za svoj Italijanski capriccio), je v Italijo leta 1901 zašel tudi finski avtor sklepne skladbe nocojšnjega koncerta, Jean Sibelius (1865–1957). V Italiji se je Sibelius, ki se je poprej še intenzivno spogledoval z nacionalnimi parolami, poglabljal v Dantejevo Božansko komedijo, medtem pa se je kot turist v sončnem mestu Rapallo poigraval s številnimi glasbenimi idejami štiristavčne simfonične pesnitve Festival, ki jo je snoval po temi »kamnitega gosta«, podobno kot je Mozart postopal pri komponiranju svoje opere Don Giovanni. Toda idejnih osnutkov simfonične pesnitve nikoli pozneje ni dokončal, je pa zato začel komponirati Drugo simfonijo po svoji vrnitvi na Finsko.

Simfonija je za Sibeliusa bila najpomembnejša glasbena oblika, v kateri se je preizkusil kar osemkrat, in to v času, ki tej »veliki formi« ni bil najbolj naklonjen. Tudi mnogi drugi skladatelji 20. stoletja, kot so Richard Strauss, Arnold Schönberg, Igor Stravinski, Bela Bartók idr., ki so ustvarili več simfoničnih del, so svoje pionirsko delo raje preizkusili v drugih glasbenih formah. V skladu z Mahlerjevim pogledom na simfonijo, ki naj bi bila glasbena stvaritev, ki »mora zajeti vso kompleksnost tega sveta«, velja Sibeliusova Druga simfonija za drzno in nekonvencionalno delo. Že v intenzivnih glasbenih drobcih prvega stavka (Allegretto) se pritajeno in postopoma izrisuje simfonična celota, ali kot bi pripomnil sam avtor: »Kakor da bi Vsemogočni vrgel koščke mozaika nebeških tal in me poprosil, naj jih ponovno sestavim.« To, kar je Sibelius poimenoval kot »nebeška vrata«, bi se lahko prevedlo v značilno sonatno obliko, ki pa se tukaj kaže na zelo poseben način (mnogi analitiki se denimo že težko zedinijo o »pravem« začetku druge teme). Kakorkoli že, vsaka simfonija, ki preko začetnih fragmentov prehaja do celote, se v izpeljavi težko posveča nadaljnjemu drobljenju glasbenih motivov, kar pravzaprav ustreza Sibeliusovi kompozicijski logiki: komponiranje tako ni nič drugega kot retrogradno zlaganje drobcev nazaj v celoto. V skladu s simfonično konvencijo je tudi tukaj drugi stavek (Tempo andante) značilno lirično obarvan, z izjemo uvoda, ki se začne z bobnečim »rafalom« timpanov in nemirnih pizzicatov godal, iznad katerih se le s težavo izvije melodična linija fagota, tej pa sledi kar nekaj prelepih zvočnih epizod, bogatih z melodiko in raziskujočim dialogom različnih inštrumentalnih skupin. Tretji skercozni stavek (Vivacissimo) je zasnovan zelo hitro, kot narekuje simfonična tradicija po Beethovnu, in se kratkosapno nadaljuje v finale; edina izjema je žalostna tema v pihalih, ki naj bi bila skladateljeva reminiscenca samomora njegove svakinje. Šele v finalu (Allegro moderato), ki se začenja s široko razprtimi akordi čez cel orkester, se poslušalec zaveda, da je ta nagrmadena zvočna masa pravzaprav tisto, kar smo nestrpno pričakovali ves ta čas: počasno razvijanje tematskih fragmentov, povezanih z naraščajočo močjo, naposled zmagoslavno kulminira v doseganju nedosegljivega – veličastni Sibeliusovi viziji »nebeških vrat«.

Benjamin Virc

 


Biografiji dirigenta in gostujočih izvajalcev

 

Johannes Wildner, dirigent

Johannes Wildner je študiral dirigiranje, violino in muzikologijo na Dunaju in v Parmi (ob mentorskem vodstvu Karla Österreicherja, Otmarja Suitnerja in Vladimirja Delmana), v zadnjem času pa se je uveljavil kot eden najodličnejših avstrijskih dirigentov. Izkušnje v Dunajski filharmoniji in Orkestru Dunajske državne opere dajejo njegovemu dirigiranju svojevrsten pečat ter interpretativno suverenost. Po angažmajih v Praški državni operi, kjer je deloval kot šef dirigent, in mestu prvega stalnega dirigenta v Leipziški operi, je bil (od leta 1997) kar deset let glasbeni direktor Novega filharmoničnega orkestra v Vestfaliji. Od septembra 2010 je bil imenovan za glavnega gostujočega dirigenta Koncertnega orkestra BBC (BBC Concert Orchestra) v Londonu. Kot gostujoči dirigent je nastopil v številnih pomembnejših opernih hišah, med drugim v Novem narodnem gledališču v Tokiu, v Teatru Carlo Felice v Genovi, veronski Areni, Operi v Leipzigu, Dunajski ljudski operi ter v opernih hišah v Gradcu, Salzburgu, Pragi in Zagrebu. Dirigiral je pomembnim orkestrskim zasedbam, kot so Simfonični orkester bavarskega radia, Londonska filharmonija, Kraljeva filharmonija London, Sicilijanski simfonični orkester iz Palerma, Sanktpeterburška filharmonija, Filharmonija iz Tokia, Simfonični orkester MDR iz Leipziga, Dresdenska filharmonija, Dunajska filharmonija, Simfonični orkester dunajskega radia, Bergenska filharmonija, Kitajska in Hongkonška filharmonija ter Šanghajski simfonični orkester. Posnel je več kot šestdeset zgoščenk (CD-jev in DVD-jev), med drugim celotno opereto Netopir Johanna Straussa ml., Mozartovo opero Così fan tutte, Brucknerjevo Tretjo in Deveto simfonijo in tri plošče glasbenih raritet Zeisla, Marxa in Davida. Leta 2010 je s pianistom Levom Vinocourjem in Simfoničnim orkestrom dunajskega radia posnel vsa dela za klavir in orkester Roberta Schumanna, leta 2013 pa je za založbo Warner posnel Beethovnov violinski koncert (z violinistom Alexandrom Da Costo) in Sedmo simfonijo s Simfoničnim orkestrom iz Tajpeja. Med njegovimi zadnjimi poustvarjalnimi uspehi velja omeniti odmevno mednarodno turnejo z dunajskim Orkestrom Johanna Straussa po Kitajski in Japonski v decembru 2016 in januarju 2017. 

 

Godalni kvartet Feguš

Godalni kvartet Feguš, ki deluje od leta 1992, je svojevrstni glasbenopoustvarjalni unikum v slovenskem in tudi mednarodnem prostoru, saj ga sestavljajo štirje bratje: Filip, Simon Peter (violini), Andrej (viola) in Jernej (violončelo). Po začetkih šolanja v domačem Mariboru so študij nadaljevali na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu. Leta 2001 so bili sprejeti na študij komorne glasbe na prestižno privatno šolo »Scuola di Musica di Fiesole« (Firence), kjer so do leta 2007 študirali pod mentorstvom Milana Škampe (Smetana Quartet), Piera Farullija (Quartetto Italiano) ter Andrea Nannonija (Nuovo Quartetto). Za študij so prejeli tudi štipendijo italijanskega predsednika države Carla Azeglia Ciampija. Leta 2012 so zaključili magistrski študij komorne glasbe na Univerzi za glasbo in uprizoritveno umetnost v Gradcu pri Stephanu Goernerju (Carmina Quartet). Svoje znanje so izpopolnjevali na številnih mednarodnih mojstrskih tečajih pri članih svetovno znanih kvartetov, kot so Alban Berg Quartet, Amadeus Quartet, Borodin Quartet, Emerson Quartet, Juilliard Quartet, LaSalle Quartet, Guarneri Quartet idr. Leta 2001 so bili izbrani na komorno glasbeno delavnico Isaaca Sterna v prestižni newyorški dvorani Carnegie Hall, kjer so se pod vodstvom legendarnega violinista predstavili v družbi članov najboljših ameriških kvartetov. Sodelovali so na glasbenem festivalu v Orlandu in mestu Kerkrade na Nizozemskem, na festivalu Pablo Casals v francoskem mestu Prades, festivalu »Strings Only!« v Zadru, na mednarodnem festivalu mladih glasbenikov »DAM« v Prištini itd. Koncertirali so po Sloveniji, Evropi (Dunaj, Berlin, Pariz, London, Firence), ZDA (Washington, New York) idr. Snemali so za Radio Slovenija, Radio Maribor, ARD, ORF, France Musique. Krstno so izvedli dela slovenskih in tujih skladateljev, med drugim Primoža Ramovša, Antona Lajovica, Maksimiljana Feguša, Janija Goloba, Damijana Močnika, Albina Weingerla, Črta Sojarja Voglarja, Krešnika Aliçkaja, Kuštrima Gashija, Dafine Zeqiri, S. Spadini. Leta 2006 so posneli zgoščenko z deli Janáčka in Ravela, leta 2011 pa zgoščenko z deli Huga Wolfa in Antona Weberna. Posebno priznanje jim je dalo tudi domače mesto, ki je godalnemu kvartetu Feguš podelilo mestni pečat mesta Maribora ter Glazerjevo listino za dosežke na področju kulture, v Piranu pa so prejeli nagrado za najboljšo izvedbo Tartinijevega dela.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko