Dogodkovnik

  • ljudje

LJUDJE, KOT SMO MI

Ventilator besed | 3.9.2017 | Komentarji 0

Nastopajo:

Pavle Ravnohrib

Maša Derganc Veselko

Aleš Valič

 

Koncept in režija: Nejc Gazvoda

Scenografija: Marko Japelj

Glasba: Takagi Masakatsu

Ilustracija animacij: Tanja Semion

Animacija: Jure Lavrin

Oblikovanje zvoka: Uroš Bon
Oblikovanje svetlobe: Simon Žižek
Oblikovanje vizualij: Gašper Brezovar
Asistenca oblikovanja svetlobe: Srečko Malovič
Rekviziterstvo: Matej Korbar

Maska: Anita Ferčak

Garderoba: Nataša Recer

Inspicientstvo: Andrej Berger, Mitja Sočič

Vodja projekta: Andrej Berger
Produkcija: Anton Podbevšek Teater; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana

 

Premiera:

12. september 2017, 20:00

Uprizoritve:

13., 14., 15., 16., 18., 19., 20. september 2017, 20:00

Dvorana novomeške pomladi

 

 

 

 

Kaj pomeni biti človek v enem najokrutnejših obdobij naše zgodovine in kako se boriti, da bi ostal zvest svojim načelom? Kakšno ceno lahko plačaš za to? Kje je meja med osebno odgovornostjo in tem, da si žrtev zgodovine? Predstava »Ljudje, kot smo mi« je inspirirana z deli Kazua Ishigure in njegovim citatom, da smo povečini klasični predstavniki časa, v katerem bivamo – izjemni ljudje so izjema. V času enaindvajsetega stoletja, ki vse bolj hrepeni po herojih, ki jih ni videti na nobenem obzorju, je še toliko bolj pomembno spomniti in spregovoriti, da se v drobnih svetovih vsakdanjosti skrivajo epohalna dejanja, ki pa jih je treba razbrati senzibilno in dojeti v vsej krhkosti in všitih napakah, ki jih platno posameznikove zgodovine neizogibno vsebuje. Skozi interpretacijo Maše Derganc Veselko, Pavleta Ravnohriba in Aleša Valiča se pred nami razgrinja svet zamolčanih čustev, hrepenenj, strasti, svet izgubljenih bitk in prepoznih odločitev, svet, ki je vsakemu med nami zelo dobro znan, čeprav si to tako težko priznamo. Ko mislimo na zgodovino, vidimo sebe v vlogi junaka in zmagovalca – a ko živimo sedanjost, obdani z ljudmi, kot smo mi, naše odločitve puščajo nepredvidene posledice. Zato se večina ljudi raje ne odloči. In ko sedanjost postane zgodovina, nismo med junaki, ki jih prihodnost opeva. Kaj pa, če smo med tistimi, ki jih prihodnost sovraži? Kdo lahko zares stoji za svojimi odločitvami? Kaj je odgovornost množice in kaj posameznika? Goethe je zapisal, da ni greha in zločina, za katerega v človeku ni potenciala. Imamo ljudje, kot smo mi, srečo, da smo dobri? Ali je le doba, v kateri bivamo, zaenkrat še toliko milostna, da nam to pusti?

 

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko