Dogodkovnik

  • mglc_43

32. GB/program: 12.-20. september 2017

Ventilator besed | 10.9.2017 | Komentarji 0

Javna vodstva po 32. grafičnem bienalu

12. do 17. september

 

in

 

projekcija filma

Kenji Mizoguči: Legenda o Ugetsu

20. september

 

 

 

·         Javno vodstvo Ujetost v zaznavi? po osrednji razstavi 32. grafičnega bienala: Kriterij rojstva, vodi Asta Vrečko: torek, 12. september, ob 17. uri, MGLC in Ustvarjalni center Švicarija

·         Zadnje javno vodstvo po razstavi nagrajenca 31. grafičnega bienala: Ištvan Išt Huzjan: Mere, vodi Alenka Gregorič, četrtek, 14. september, ob 17. uri, Mestna galerija Ljubljana

·         Javno vodstvo po razstavi Maria Bonomi: Za vedno grafika, vodi Breda Škrjanec, nedelja, 17. september, ob 16.30 uri, Galerija Jakopič

·         Projekcija filma Kenji Mizoguči: Legenda o Ugetsu (Ugetsu monogatari), sreda, 20. september, ob 20. uri, Slovenska kinoteka

 

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Javno vodstvo Ujetost v zaznavi? po osrednji razstavi 32. grafičnega bienala: Kriterij rojstva
vodi Asta Vrečko
torek, 12. september, ob 17. uri, MGLC in Ustvarjalni center Švicarija

 

Po osrednji razstavi 32. grafičnega bienala, ki predstavlja na dveh prizoriščih 27 umetnikov iz 12 držav, bo vodila Asta Vrečko, raziskovalka na Oddelku za umetnostno zgodovino in članica bienalskega kolegija.

 

Osrednja razstava 32. grafičnega bienala: Kriterij rojstva

(16. junij–29. oktober 2017, MGLC in Ustvarjalni center Švicarija)

 

Osrednja razstava z naslovom Kriterij rojstva je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) in v nedavno obnovljenem Ustvarjalnem centru Švicarija. Tokratni bienale se je izognil združevalnemu načelu središčne teme ali koncepta – njegov naslov je vzet iz pesmi slovenskega pesnika iz 20. stoletja, Jureta Detele (1951–1992), vsi umetniki pa so bili naprošeni, naj se s svojim delom odzovejo nanjo. V nasprotju s prejšnjimi leti letošnji bienale nima kuratorja. Zadnjih pet prejemnikov velike nagrade iz prejšnjih bienalov, Jeon Joonho (2007), Justseeds (2009), Regina José Galindo (2011), María Elena González (2013) in Ištvan Išt Huzjan (2015) je k udeležbi na tokratnem dogodku povabilo po enega umetnika. Ti so nadaljevali proces in prav tako povabili enega umetnika, nato pa se je eksperiment še petkrat ponovil, dokler se ni oblikovala razstava, ki obsega 19 novih del 27 umetnikov iz 12 držav.

Takšna organska zgradba bienala se upira hierarhični logiki središčne osebnosti kuratorja in narativizaciji kuratorskih konceptov, namesto tega pa prinaša neskončno število potencialnih interakcij. S tem ko se je odrekel udobju lastne tradicije in tudi ustaljenim protokolom ustvarjanja sodobnih razstav, je znotraj lastne zgodovine vzpostavil transgresivni trenutek, ki naj radikalno spremeni zgradbo in vsebino dogodka.

 

Sodelujoči umetniki: Michelle Andrade / Leo Junsuk Bang / Stephanie Brooks / Erica Ferrari / Riley Harmon / Jarrett Key / Jon Key / Eric Khoo / Gabriel Kuri / Moon Kyungwon / Jelsen Lee Innocent / Carlos Monroy / Ebecho Muslimova / Christopher Myers / Asuka Ohsawa / Alejandro Paz / Josse Pyl / Alberto Rodríguez Collía / Gabriel Rodríguez Pellecer / Kaitlynn Redell / Mario Santizo / Jennifer Schmidt / Slavs and Tatars / Johanne Teigen / Nora Turato / Jess X. Snow / Oli Watt.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------

Zadnje javno vodstvo po razstavi nagrajenca 31. grafičnega bienala Ištvan Išt Huzjan: Mere
vodi Alenka Gregorič
četrtek, 14. september, ob 17. uri, Mestna galerija Ljubljana

 

Po razstavi nagrajenca31. grafičnega bienala Ištvan Išt Huzjan: Merebo vodila Alenka Gregorič, kustosinja razstave in vodja Mestne galerije Ljubljana.

 

Razstava nagrajenca 31. grafičnega bienala: Ištvan Išt Huzjan: Mere

(16. junij–17. september 2017, Mestna galerija Ljubljana)

 

Razstava ima dve osnovni konceptualni izhodišči in formalni celoti, znotraj katerih je za vsak galerijski prostor narejen zaključen vsebinski sklop. V prvem nadstropju galerije so predstavljeni projekti, ki se nanašajo na potovanja – razmislek o razdaljah med prostori in kraji –, hojo, premikanje in ne nazadnje na korak kot osnovno enoto človekovega gibanja. Projekti, povezani s hojo, so konstanta v umetnikovem preizpraševanju družbenega sistema, zgodovinsko relevantnih dejstev, geografskih danosti in odnosov med posamezniki. Efemerni materiali kot nekakšen preostanek oziroma dokaz o izvedbi in premagovanju določenih razdalj nihajo med fotografskim materialom, najdenimi predmeti, opremo, pripomočki in drugim. V drugem nadstropju galerije so razstavljeni objekti, narejeni v zavetju umetnikovega studia, kjer se subtilnost preigravanja z osnovnimi deli, fizičnimi danostmi in zakonitostmi predmetov ter krhkostjo uporabljenih materialov prepleta v igrivo pripoved umetnikovega beleženja realnosti.

Kustosinja: Alenka Gregorič

 

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Javno vodstvo po razstavi Maria Bonomi: Za vedno grafika
vodi Breda Škrjanec
nedelja, 17. september, ob 16.30 uri, Galerija Jakopič

 

 

Maria Bonomi: Za vedno grafika
(16. junij–29. oktober 2017, Galerija Jakopič)

 

Maria Bonomi je eno najpomembnejših imen brazilske sodobne umetnosti in kulture. Njen likovni jezik je zaznamoval besednjak lesoreza. Grafike Marie Bonomi na nas vplivajo tako na fizični ravni kot s svojo simbolično in znakovno naravo. Grafiko navezuje tudi na arhitekturo in prostor in ustvarja javna dela v cementu, glini in kovini ali pa jih sestavlja v instalacije skupaj z matricami. Mojstrsko ustvarja kontraste med drzno abstraktno podobo v močnih barvah in tankim, finim riževim papirjem, skozi katerega barve presevajo in ustvarjajo transparentne barvne tančice. Delo Marie Bonomi v sodobni svetovni umetnosti uveljavlja grafiko kot avtonomno predstavnico v produkciji širšega znanja, ki ni več v službi reprodukcije. Papir ni več fizična meja medija, temveč je sredstvo transformativne ideologije neskončnega eksperimentiranja.

 

Kustosinji: Barbara Savenc, Breda Škrjanec

 

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Projekcija filma Kenji Mizoguči: Legenda o Ugetsu (Ugetsu monogatari)
sreda, 20. september, ob 20. uri, Slovenska kinoteka

 

Mizoguchi z Detelo

 

V Mizoguchijevem filmu Legenda o Ugetsu (Ugetsu monogatari, 1953) se srečata svet živih in svet mrtvih v osupljivi kombinaciji surovega realizma in misteriozne vizualizacije, ki daje videnemu občutje daljnega privida. Zgodba je povzeta po knjigi Uede Akinarija. V času državljanske vojne v šestnajstem stoletju se lončar Genjiro, ki biva na obrežju jezera Biwa, odpravi v mesto prodajat svoje izdelke. Spozna lepotico, ki ga povabi na svoj grad, kjer postane njen ljubimec. Ko ga budistični menih opozori, da je ta gospa Wakasa v resnici duh mrtve princese, od katerega mu grozi smrt, si pusti na telo napisati zaščitne pismenke; z njimi eksorcira duha; vrne se domov. Doma se sreča z ženo, ki ga je čakala – a v naslednjem hipu se izkaže, da je bila tudi ona privid; medtem ko ga ni bilo, je bila umorjena. Film so interpretirali različno – v tematizaciji brutalnosti vojne so videli tudi Mizoguchijevo samokritično stališče do lastnega filma iz časa druge svetovne vojne 47 samurajev(Genroku Chûshingura, 1941), ki je nedvomna mojstrovina, a se je vklopil v sistem tedanje militaristične propagande. Pogledi, ki so zmogli onkraj moralističnega gledanja, ki je Genjirovo ljubezen do Wakase razumelo zgolj kot prekršitev dolžnosti in izdajstvo resnične ženske zaradi privida, videti kompleksnost in lepoto, s katero je Mizoguchi pokazal Wakasin lik, so lahko film interpretirali tudi feministično, saj sta tako Miyagi kot Wakasa umrli kot žrtvi nasilja v družbi, ki jo obvladujejo patriarhalne vrednote. V tem, kako se srečata svet živih in svet mrtvih s presunljivostjo, ki prebudi razmišljanje o prividnosti vsega, kar imamo za najbolj nevprašljivo realno, in realnosti tistega, kar imamo za prividno, pa je v filmu mogoče prepoznati osupljivo obuditev vzdušja in temeljne problematike starega gledališča v novem mediju.

 

Zakaj sem, ko sem bil naprošen, naj za kinotečni program, spremljajoč letošnji grafični bienale, predlagam film, povezan z Juretom Detelo, izbral prav tega? Detela je bil velik cinefil (film je bil navdih več njegovim pesmim) in je ta film ljubil; o njem ni sicer zapustil nobenih zapisov, a zapomnil sem si pripoved njegove prijateljice Marte Jablonsky Šegula, ki mi je omenila, da je znal edini od prijateljev in znancev ta film gledati tudi iz perspektive zaklete princese; da je razumel njeno tragiko in njeno željo.

To ni naključje; povezuje se s temeljno problematiko njegove poezije. Detela je zavračal tisto na videz najbolj samoumevno organizacijo človeškega življenja, ki je zasnovano kot življenje od tujih smrti in je hkrati utemeljeno na ločevanju sveta živih od sveta mrtvih, še več, na paniki sveta živih pred svetom mrtvih, ki morajo biti mrtvi, da se živi lahko počutijo živi v nasprotju z njimi. Detela, ki se je zavedal, da je resnično življenje šele tisto, ki mu smrt ni nasprotje, je v pesmi Kriterij rojstva razglasil zmotnost obstoječih delitev na žive in mrtve – obenem pa se je zavedal, kako nevarna je lahko taka razglasitev (problematizacije meje med živimi in mrtvimi so pogosto služile za opravičevanje ubijanja, češ, saj ubijanje ni zares ubijanje – za Detelo pa se, ravno nasprotno, s problematizacijo te meje začne neznosna odgovornost do tega, da ne bi koga ubil); zavestno se je razglasil za edino inkarnirano smrt:

 

Biti edina

inkarnirana smrt.

Prvi razglašam

njeno lepoto

za zmeraj.

Ker vem, da za svoje

rojstvo hoče

le moje telo,

ki je večno.

In vse dosedanje

polarizacije

na žive in mrtve

razglaša za zmotne.

 

(•Jure Detela: Kriterij rojstva)

 

Detela je bil po razglasitvi te zmotnosti nedvoumen: ni mu šlo samo za svobodo živih, ampak tudi za svobodo mrtvih in duhov. V eni od beležnic je zapisal o svoji Antigonini pesmi:

 

Antigona – arhetip mrličev – njihove sle po svobodi.

Arhetip VSEH mrličev, njihovega odklanjanja v ujetost, v zaprtost civilizacijskih konotacij …

 

V Ionovi pesmi pa pravi:

 

Poslušal sem Beethovna, ker je hotel

povsod svobodo, tudi za duhove

in za mrliče. Kajti zla ni v barvah

in ne v temi, temveč v koordinatah

in mrežah.

 

Dovolj je pomisliti na Legendo o Ugetsu, da se zavemo, kako nevaren prostor se s tem odpre. Detelova težnja po skrajnem nenasilju je bila način, kako se soočiti s to nevarnostjo in jo vzdržati. Motijo se tisti, ki imajo Detelo za nekoga, prerahlega za ta svet; Detelova drža je bila heroizem človeka, ki se neposredno spopada s simbolnimi mehanizmi sveta in hoče intervenirati vanje. In pri tem za svojo pisavo v nasprotju s pismenkami, napisanimi na Genjirovem telesu, želi, da ne bi ubila niti mrtvih.

 

•Miklavž Komelj

 

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Dodatne informacije:

Karla železnik, odnosi z javnostmi, 01 2413 809, karla.zeleznik@mglc-lj.si

 

 

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko