Dogodkovnik

  • cd1_15

Cankarjev dom - Mateja Bučar: On(The)Line - Na Liniji

Ventilator besed | 3.10.2017 | Komentarji 0

 

 

SR, 4. 10, ob 12.00 in 16.00 (premiera)

ČE, 5. 10., ob 12.00 in 16.30

PE, 6. 10., ob 12.00 in 16.30

SR, 18. 10., ob 16.00

ČE, 19. 10., ob 12.00 in 16.30

PE, 20. 10., ob 12. in 16.30

 

Mateja Bučar

On(The)Line

Na Liniji

 

Ideja: Mateja Bučar

Soustvarjalci: Vadim Fiškin, Maja Kalafatić, Katja Legin, Tina Valentan, Borut Savski, Snježana Premuš

 

Koprodukcija:

DUM, Cankarjev dom

Posebej hvala:

dr. Dejanu Križaju s Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani, Aleši Valič, zavodu ZET

Projekt sta podprla:

Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo

Program EU za raziskovanje in inovacije Horizont 2020 – v sklopu Marie Skłodowska-Curie

 

Zgodb o liniji je veliko; postavitev Mateje Bučar, nagrajenke Ksenije Hribar za življenjsko delo, v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma jih uteleša dobesedno Na Liniji – On(The)Line: v gibu, telesu, v arhitekturi, razmišljanju, teoriji, zvočnosti in pogledu.

 

Gostje, ki bodo razmišljali o liniji na glas:

ČE, 5. 10., ob 17. uri: Tadej Troha bo razmišljal o obrambnih črtah zdravega razuma in črti nepovratnosti, ki jo zarisuje realnost sama.

PE, 6. 10., ob 17. uri: Robert Pfaller bo predstavil razmislek, ki znotraj neoliberalnih pogojev omogoči videti mejo/razliko med resničnimi in navideznimi emancipatornimi politikami.

ČE, 19. 10., ob 17. uri: Renata Salecl bo razpravljala o tem, kako linije ne vidimo, oziroma kako jo ignoriramo.

PE, 20. 10., ob 1. uri: Pia Brezavšček bo raziskovala tematiko »linije smisla«.

 

Biografije gostov vam pošiljam v priponki.

 

Mateja Bučar:

»Vsaka linija ali črta se spominja, kako je nastala.

Linija je tanek, (še) nezaseden prostor, lahko je sama vmesnost, med različnimi ali nasprotujočimi si polji mnenj in prepričanj, ali eleganten, samooblikujoč se rezultat med različnimi energijami, različnih ideologij, na primer – tudi kadar predstavlja njihovo stikanje ali celo možnost pomiritve med njimi …

Večina najvišjih »božanskih« razmejitev pa je že davno izčrpanih in ostajajo nam tako na pogled sicer navadne, a nadvse vznemirljive linije in razmejitve: take, ki potegnejo črto čez sredino nosu ali čez obraz, ali take, ki obljubljajo popotovanje naravnost v sredino prostora in sveta ter tudi svojo nadvse lahkotno vrnitev na površje; vprašanje pa je seveda, ali take obljube lahko tudi držijo?

Linije in črte je nujno treba utemeljevati, interpretirati in upravičevati.

Naj bo črta ali linija še tako naključna, vedno ustvari namig, kaj bi še lahko bilo pod njenim površjem in v njenih globljih plasteh – ali se tam mogoče razprostira še nek nov prostor ali celo prostranstvo …

O linijah in črtah torej govorimo z veliko previdnosti; oboje so pravzaprav arabeske kaotičnih zarez nekih daljnih in prvinskih površin ter jih ne najdemo prav povsod, vsekakor ne v vseh svetovih in prostorih. Obstajajo svetovi, v katerih ni črt niti arabesk, ter obstajajo svetovi, v katerih analiza vsote vseh točk nikakor ne pripelje do linije, saj mora vsaka točka obstati različno od druge …

Vsaka linija, ki jo povlečemo, pa morda začrta dokončno prekletstvo sveta ...«

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko