Dogodkovnik

  • pia

KONCERT SAMOSPEVOV PIA BRODNIK, TADEJ HORVAT 13.10.2017, Ljubljana

Ventilator besed | 4.10.2017 | Komentarji 0

KONCERTNI CIKEL GLASBENE MATICE LJUBLJANA

 

KONCERT SAMOSPEVOV

 

Pia Brodnik, sopran

Tadej Horvat, klavir

 

13.10.2017, 19.30

Ljubljana Viteška dvorana v Križankah

 

Vstop prost!

 

Spored

 

JULES MASSENET (1842–1912)

 

Poème d'Avril / Aprilska pesnitev, op. 14(Armand Silvestre)
    I.     Prélude: Une rose frileuse, au coeur noyé de pluie /

            Preludij: Nežna vrtnica, s cvetom polnim rose

    II.    Sonnet matinal: Les étoiles effarouchées /

            Jutranji sonet: Plašne zvezde so pravkar zletel

III. Voici que les grands lys ont vêtu leur blancheur /
Čas je, ko se veličastne lilije odenejo

    IV. Riez-vous? Ne riez-vous pas?  / Ali se smejiš ali ne?

    V.    Vous aimerez demain / Sladka pomlad je pila iz svoje roke

    VI. Que l'heure est donc brève, qu'on passe en aiment! /

            Kako kratek je čas, ko se ljubiva

    VII. Sur la source elle se pencha / Nagnila se je nad ribnik

    VIII. Complainte: Nous nous sommes aimés trois jours /
              Pritožba: Tri dni sva se ljubila

 

ANTON LAJOVIC (1878–1960)

 

Večer (Oton Župančič)

Nočne poti (neznan avtor, prev. Cvetko Golar)

O, da deklič (Robert Burns, prev. Oton Župančič)

Kaj bi le gledal (Robert Burns, prev. Oton Župančič)

Poljub (neznan avtor, prev. Ivo Peruzzi)

Pesem o tkalcu (Robet Burns, prev. Oton Župančič)

 

***

JOHANNES BRAHMS (1833–1897)

 

Die Mainacht / Majska noč, op. 43/2 (Ludwig H. C. Hölty)

In Waldeseinsamkeit / V gozdni samoti, op. 85/6 (Karl von Lemcke)

Das Mädchen spricht / Dekle govori, op. 107/3 (Otto F. Gruppe)

Von ewiger Liebe / Večna ljubezen, op. 43/1 (po ljudski pesmi priredil August H. Hoffmann)

 

RICHARD WAGNER (1813–1883)

 

Fünf Gedichte von Mathilde Wesendonck / Pet pesmi Mathilde Wesendonck

     1. Der Engel / Angel

     2. Stehe still! / Postoj

     3. Im Treibhaus / V rastlinjaku

     4. Schmerzen / Bolečine

     5. Träume / Sanje

 

O programu nocojšnjega koncerta …

Cikel samospevov kot glasbena zvrst, rojena v prvi polovici 19. stoletja v Avstriji in Nemčiji, je v drugi polovici stoletja prestopila meje nemško govorečih dežel, zahvaljujoč priljubljenosti Schubertovih in Schumannovih mojstrovin, s katerimi se je poistovetila. Njun vpliv je najprej segel v Rusijo (Musorgski) in Francijo (Massenet).

 

Jules Massenet (1842–1912), danes priznan predvsem kot vodilni operni skladatelj poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, je skladateljsko pot tlakoval s številnimi klavirskimi skladbami in orkestrskimi suitami ter z mnogimi samospevi (slednjih je napisal preko 250). Ugled, ki si ga je v francoskih glasbenih krogih postopoma ustvaril, je potrdil leta 1868, ko je bil natisnjen cikel skladb za glas in klavir Poѐme d'Avril (Aprilska pesnitev), op. 14. Medtem ko je bil francoski samospev, mѐlodie, tedaj že dobro uveljavljen, pa je bil cikel samospevov novost in prav Massenetov op. 14 velja za prvega.

 

Navdih zanj je našel v pesnitvi priljubljenega pesnika Armanda Silvestra. Devet samospevov preveva samosvoja glasbena govorica na eni strani ter slogovna in harmonska enovitost kot dediščina Schuberta in Schumanna na drugi. Odlikujejo jih značilna liričnost in senzualnost, občasna sentimentalnost, melodična spretnost in izraznost. V glasbi, ki portretira intimnost človeških odnosov in čustev ter konfliktov, ki jih ustvarjajo, se zrcali mojster operne glasbe. Nova je vpeljava govorjene recitacije, ki v slogu opernega recitativa podčrta dramatičnost zgodbe. Ta spremlja osrednjega protagonista in njegovo izvoljenko, od prešerne zaljubljenosti do nesrečnega slovesa.

 

Izrazit melodik je bil tudi Anton Lajovic (1878–1960), eden najvplivnejših znanilcev slovenske glasbene moderne. Diplomant pravne fakultete na Dunaju je v avstrijski prestolnici pridobil temeljito kompozicijsko-tehnično znanje in široko kulturno razgledanost. Po vrnitvi v Ljubljano se je zato lahko hitro uveljavil v krogu skladateljev, ki so se zbirali okrog Novih akordov. Kot goreč zagovornik evropeizacije slovenske glasbe v smislu kompozicijskega napredka, a hkrati nujnosti slovenskega izraza je imel pomemben vpliv predvsem na področju glasbene publicistike. Na ustvarjalni ravni pa je ostal zaprisežen (pozni) romantik, zavezan izrazni estetiki 19. stoletja.

 

V slovensko glasbeno sceno je Lajovic posegel s samospevom in izkazal mojstrstvo, s katerim je presegel vse, kar je bilo v slovenski glasbi do tedaj napisanega. Z njimi je nadaljeval tradicijo skladateljev, ki so se že osvobajali čitalniške preprostosti (K. Mašek, B. in J. Ipavec, F. Gerbič), a je zvrst izrazno in tehnično poglobil ter umetniško povzdignil. Povečal je tehnično zahtevnost pevskega in klavirskega parta, ki sta med seboj neodvisna. Osrednjo vlogo ima spevna, bogata in razgibana melodika vokala, ki se prilagaja vsebinskemu trenutku. Klavirska spremljava, ki z značilnimi predigrami, medigrami in poigrami sooblikuje umetniški izraz posamične skladbe, je nekonvencionalna, zvočno bogata in harmonsko drzna. Nima vloge spremljave in podpore, zato pa poglablja izraz melodije in stopnjuje razpoloženje. Samospevi z nocojšnjega recitala so nastali v prvem desetletju skladateljevega ustvarjanja, ki je bilo tudi najbolj plodovito.

 

Opus Johannesa Brahmsa (1833–1897) predstavlja s preko dvesto skladbami za glas in klavir pomemben člen v tradiciji nemškega samospeva. Še kot mladenič je Brahms nase opozoril prav s samospevi, katere je prvi z navdušenjem ocenil Robert Schumann in ga povzdignil med zveneča skladateljska imena druge polovice 19. stoletja. Samospevu je ostal zavezan vse življenje. V njih se zrcali zaprisežen klasicist in hkrati nepoboljšljiv romantik, čigar glasba je ukoreninjena  v strukturalne in kompozicijsko tehnične značilnosti preteklosti, a prepletena s harmonskim idiomom romantike. Četudi navzoče, besedilo skladatelju ni nujen vir navdiha – glasba sledi lastnim zakonitostim, skladbe pa so prepričljive tudi brez razumevanja predloge, so kot pesmi brez besed. Značilna je široka, spevna, tenkočutna melodika, ki sloni pogosto na ljudski motiviki. Klavirska spremljava ne želi biti avtonomna, temveč z gosto harmonsko strukturo ter ritmično in motivično pestrostjo podpira razpoloženje.

 

Samospeva Von ewiger Liebe(Večna ljubezen), op. 43/1 (1864) in Die Mainacht (Majska noč), op. 43/2 (1866) sta mojstrovini in sodita med Brahmsove najbolj priljubljene. Prvi je globoko občutena, dramatično prepričljiva uglasbitev vsebinsko preprostega dialoga med ljubimcema. Z njim se je skladatelj dokončno izkazal kot zanesljiv naslednik Schuberta in Schumanna. Drugi je kontrastno liričen in ilustrira grenko samoto dekleta v nasprotju z mirnostjo in harmonijo narave. V napet glasbeni tok je ujeta osamljenost zadnjega iz cikla šestih samospevov, In Waldeseinsamkeit (V gozdni samoti), op. 85/6 (1878). Živahna, lahkotna melodika skladbe Das Mädchen spricht (Dekle govori), op. 107/3 (1888), pa podčrta razpoloženje dekleta, ki se kot mlada nevesta poistoveti s ptico.

 

»Akademskemu« Brahmsu povsem nasproten je bil kompozicijski pristop Richarda Wagnerja (1813–1883), ki je v prid organski strukturi glasbe zavrgel klasicistične forme, harmonijo pa pripeljal do njenih skrajnih meja. Wagnerjeve glasbene inovacije so reformirale zvrst opere: z idejo glasbene drame, prepletenostjo vodilnih motivov in vsebinsko tematiko se je umaknil od sodobnikov. Seveda obsega njegov opus bistveno več kot le opere, a le redke so skladbe, ki so se do danes ohranile kot del železnega repertoarja koncertnih odrov. Med te sodi tudi Fünf Gedichte für eine Frauenstimme (Pet pesmi na besedila Mathilde Wesendonck), napisanih v letih 1857 in 1858.

 

Zahvaljujoč okoliščinam, v katerih je nastal, sodi cikel med največje mojstrovine nemškega samospeva. Wagner jih je napisal v času bivanja v švicarskem Zürichu, kjer je našel ne le finančno podporo bogatega trgovca Otta Wesendoncka, pač pa tudi sorodno dušo in ustvarjalno muzo, trgovčevo ženo Mathildo. Razen tega se je poglobil v Schopenhauerjevo filozofijo, s katero je širil svoje teoretske nazore. Vse to je botrovalo tudi skladateljevemu predrugačenju glasbene govorice. Opustil je delo na tetralogiji (ravno tedaj je delal na njenem tretjem delu, Siegfried) in se posvetil snovanju nove opere, Tristan in Izolda (1859), ki pomeni enega prelomnih trenutkov evropske glasbe poznega 19. stoletja. Samospevi Mathilde Wesendonck so neposreden izraz teh radikalnih slogovnih sprememb, ki jih je Wagner vpeljal v opero.

 

Cikel je simbolični izraz vzajemnih čustev, ki so morala ostati zatajena in prikrita. Od skladateljevih starejših samospevov ga loči predvsem bogat glasbeni jezik, drzna kromatika, razširjen harmonski plan, delo z leitmotivi in svojska klavirska spremljava. Samospevi prepričajo tudi kot samostojne skladbe, notranja povezanost v tekstovni, tonalni, motivični in teksturalni zasnovi pa jih veže v slogovno enovito in umetniško dovršeno celoto. 

 

Špela Lah

 

O umetnikih …

SOPRANISTKA PIA BRODNIK je na svoji bogati umetniški poti poustvarila že okrog trideset opernih in gledaliških vlog, preko štirideset oratorijskih solističnih vlog na evropskih, kanadskih in ameriških odrih, na festivalih (Radenci, Ljubljana, Maribor, Radovljica, Hvar, Varaždin, Kanal, Gorica, Celovec, München, Ingolstadt, Cluj-Napoca, Trst idr.) in več sto samospevov na komornih in solističnih koncertih doma in v tujini. Sodeluje z različnimi umetniki (Marcos Fink, Marina Horak, Charles Spencer idr.), dirigenti (Mirko Cuderman, Uroš Lajovic, Lior Shambadal, Anton Nanut, John Axelrod, Claude Villaret, Simon Robinson, Wolfgang Schmid, Nikolaj Žličar, Darinka Matić Marović, Dejan Savić, Predrag Gosta idr.) in orkestri (Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenija, Orkester SNG Maribor, Orkester Troupe Romande Ženeva, Orkester Narodno Divadlo Opava Češka, London Symphony Orchestra, Orkester Filarmonica del Veneto, Orkester Narodnega pozorišta Beograd in mnogi drugi). Posnela je enajst zgoščenk z deli F. Chopina, H. Duparca, G. Puccinija, A. Lajovica, B. Ipavca, H. Sattnerja, M. Strmčnika, Š. Maurija, slovenske narodne pesmi, sakralne pesmi z orglami in opero Ime na koncu jezika M. V. Smrekarja. Njeni posnetki del W. A. Mozarta, C. Gounoda, E. Chaussona, S. Osterca, P. Šivica, A. Ajdiča so na številnih drugih zgoščenkah, avdio in video nosilcih zvoka. Premierno je izvedla ali posnela številne novitete slovenskih skladateljev (Zeqirja Ballata, Tomaž Habe, Tomaž Svete, Bor Turel, Jakob Jež, Brina Jež Brezavšček, Blaženka Arnič Lemež, Slavko Avsenik ml.). Je izredna profesorica za petje na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Vodi seminarje, poletne šole, udeležuje se pevsko-pedagoških kongresov po vsem svetu in piše strokovne članke o pevski tehniki oz. pedagogiki. Je članica slovenskega, evropskega in ameriškega združenja pevskih pedagogov. Njeni študenti redno prejemajo številne nagrade na državnih in mednarodnih tekmovanjih in so solisti na opernih in koncertnih odrih doma in v tujini. Je diplomantka glasbene pedagogike Akademije za glasbo v Ljubljani in diplomantka petja s pohvalo Univerze Wilfrid Laurier v Waterlooju v Kanadi. Najpomembnejša učitelja na njeni umetniški poti sta bila dr. David Falk in maestro Richard Miller.

PIANIST TADEJ HORVAT je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Dubravki Tomšič Srebotnjak in zaključil specialistični študij klavirja v razredu Aleksandra Madžarja v Bernu. V času šolanja je obiskoval tudi pouk orgel in solopetja. Sodeluje v različnih komornih zasedbah, od katerih je potrebno posebej omeniti klavirski duo z Miho Haasom in komorni trio Ataka, skupaj s klarinetistom Jakom Bobkom in violončelistko Katjo Beguš. Kot solist je veliko nastopal doma in v tujini in zelo uspešno sodeloval na državnih in mednarodnih tekmovanjih, kjer je prejel vrsto najvišjih odličij. V času študija je uspešno nastopil kot solist z različnimi slovenskimi in tujimi orkestri in med drugimi koncerti (Mendelssohn, Liszt, Rachmaninov, Beethoven) izvedel tudi slovensko noviteto – Koncert za klavir in orkester št. 2 v C-duru Janeza Osredkarja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Leta 2011 je na povabilo Slovenske vojske v počastitev njihovega 20-letnega delovanja v samostojni Sloveniji izvedel ljubljanski koncert za klavir in orkester Bojana Adamiča, leta 2013 pa je na povabilo Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in dirigenta Simona Krečiča izvedel klavirski koncert št. 1 v Es-duru Franza Liszta v okviru abonmajskega koncerta Noč klavirjev v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Leta 2014 je na povabilo slovenske ambasade s flavtistom Matejem Grahkom koncertiral v znamenitem Kennedyjevem centru v Washingtonu. Za dosežene uspehe je prejel Škerjančevo nagrado na SGBŠ in Prešernovi nagradi na Akademiji za glasbo (2005) ter ljubljanski Univerzi (2006). Prejel je tudi številne posebne nagrade za zgledno umetniško sodelovanje kot korepetitor na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Z letom 2007 je postal dirigent revijskega orkestra Divertimento, s katerim poustvarja popularno, zabavno, plesno in filmsko glasbo. V preteklih letih je zanj ustvaril nekaj avtorskih del in drugih priredb. Tadej Horvat je zaposlen na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani kot korepetitor in profesor klavirja, postal pa je tudi asistent oz. višji strokovni sodelavec na ljubljanski Akademiji za glasbo.

 

Koncert je organiziran v sodelovanju s Festivalom Ljubljana.

 

V letu 2017 koncertni cikel Glasbene matice Ljubljana finančno podpirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

 

GLASBENA MATICA LJUBLJANA

Vegova ulica 5, 1000 Ljubljana
01 421 05 93, 051 359 313

www.glasbenamatica.si
info@glasbenamatica.si

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko