Pisanja

  • xx384437_47178394planet_zemlja
  • basta-1
    Narisal: RM08
    Zaprtost

Kako zbežati? Odkod in kam? (3P-10)

Jani Urbanc | 19.3.2009 | Komentarji 0

Kaj najbolj koristi, če si zaprt?

 

Prijatelj Edi ustreli kot iz topa: »Odvajalni čaj!«, Darko pa skoraj hkrati:« Dobra pila!«, Iztok, pravnik, pa: »Dober advokat!«, Dragiša: »Da si milijonar, denar!«, teta Angela: »Prej bi mislil!« Nasvetov je na tisoče.

 

Kaj pa najbolj koristi, če nisi zaprt?

 

In ali lahko kaj koristi, če si zaprt, pa ti tega ne veš?

 

Zdi se mi, da se večina ljudi počuti nekako, bom rekel, nezaprte, ne ravno povsem svobodne, ampak zagotovo ne ujete v kakšni kletki.

 

Kako sploh spoznati to bedno stanje, uvideti, da gre res za ujetništvo?

 

Na svoj mentalni ekran si prikličem iz spomina pijančka, ki se je pred leti zaletel v betonski 1 m širok in 2 m visok valj za plakatiranje. Še stoji tam pred Zlato ladjico v stari Ljubljani ta pokončni valj. Pijanček se je stresel in z dlanmi tipal in z rokami objemal steber in počasi drsel ob njem tipaje naokrog, se nanj opiral, naslanjal, zdrknil na kolena, se spet dvignil … Ko ga je dvakrat obkrožil, se je sesedel na granitne kocke, glasno zajokal in obupano zatulil: »Živ zazidan!«

 

Se ga je treba res napiti do amena, da nas alkohol toliko sprosti, da vidimo Resnico?

 

Prešeren že da rahlo slutiti, da je »življenje ječa, čas v nji rabelj hudi..«. Če mu dobro prisluhnem, se je počutil zaprtega v življenje, obzidanega z rojstvom in smrtjo, vklenjenega v izmišljene, nenaravne in njemu tuje zakone visoke duhovščine in plemstva. Čas se mu je vlekel precej podobno kot tistemu, ki da glavo na tnalo. Kdo bi vedel. Rablja je malo pozabil, ko je pesnil kaj vznesenega ali veselega, bil v družbi kakšne prijateljice, nekaj najboljših prijateljev, ko je sanjal in umišljal nežne ljubezenske vezi s svojim ženskim polom, z Julijo, vezi razumevanja med ljudmi in narodi in se tako malo zamotil z lepšo prihodnostjo, ki pa je bila zanj umetni konstrukt iz finejše tvari njegovega hrepenenja in imaginacije in žal zunaj njegove ječe.

 

In žal, tudi on je pil, da se je sprostil.

 

Prav ta hip mi Karel zašepeta, kot da se me dotika iz brezčasja:

 

Samo en cvet, en češnjev cvet

odlomi moja draga.

Ne bom ga za klobuk pripel,

ne bom si v gumbnico ga del,

odlomi ga, odlomi, draga.

 

Jaz bom ljudem poslal ta cvet,

vsakomur, ki na križ pripet

trpi v pomladi tej in glej,

ta drobni beli cvet,

bo v njih izbrisal malodušja sled

in spet razžaril tožni jim pogled.

 

Samo en cvet, dehteč in bel,

odlomi moja draga,

saj veš kako vsak tak pozdrav,

človeku za rešetkami pomaga …

 

Če pride agresor in te svobodnjaka vtakne v ječo, ti je vsaj jasno in po svojih čutih zaznano, da si zaprt.

In ko prideš iz zapora, veš, da nisi več zaprt v zaporu, ampak si še vedno obkoljen, ujet v agresorjevi premoči na domači zemlji … veš, da si bil prej dvakrat zaprt ... in da si zdaj samo še v eni ječi … in ko bo nastopila svoboda …

 

Prijatelj Miro, rojen recitator, a skromen in da Ladko Korošec je pa bil nadmojster. A recitiral je Kettejevega pijanca! O, kakšne vibracije! In tole Kajuhovo pesem

tako presunljivo, da te je zlomilo do joka, kot da bi bil s kmetom v ječi davnega leta 1941:

 

Moje telo pretepeno poglejte,

lica otekla,

usta nabrekla,

moje dlani krvaveče,

moje oči plameneče!

 

Bil sem zemljak,

vsak svoj korak

svoji sem zemlji podaril .....

Pa so prišli ti prekleti hudiči,

koder so šli, so za njimi mrliči,

meni so mater in sina ubili,

ženo so ..., kaj naj bi ženi storili?

 

Nisem več vzdržal,

v meni je tlelo,

v pesti skelelo

pa sem udaril!

 

Zdaj me bijo kot črno živino ...

 

Moje oči plameneče poglejte, tovariši,

in mi povejte,

še vidite v njih domovino?

 

Živim s človekovim trpljenjem vsak dan. Časa ne občutim več. Ni ga, ko se dvignem v zavedanju malo više. No, tako za sproti si ga malo izmišljujem. O srečni nevedneži, ki imajo še čas. Meni pa se vse naenkrat dogaja.

 

Še vedno pa sem ujetnik v telesu, kjer prebivam.

Če misliš, da si svoje telo, se pa res lahko počutiš nezaprtega, če nisi v zaporu, imaš dovolj mehko blato in imaš dovolj denarja, da si vse na telesu in okrog njega dovolj znosno okrancljaš.

 

Se tudi ti čutiš ujetnika, ujetnico?

 

In spet Kajuhov biser za vztrajanje na Poti:

 

Zakaj ne nosite v dlaneh

svojih src, ljudje?

Zakaj vam niso vpisane v očeh

vaše misli in želje?

Kajti prav v teh dneh,

ko je vsaka slutnja greh,

ko si vsak želi uteh

in skriva vsak po svojih se poteh,

prav v teh, prav v teh usodnih dneh

bi morali nositi vsi srca v dlaneh ...

 

In takrat bi se zavedeli,

kaj naš up velja,

kaj velja naš težki boj,

da ni malo naših,

da nas je nebroj!

 

Ljudje,

če v vaših bi očeh razbral,

po kakšnih hodite poteh,

in če vsakdo od vseh srce

na dlan bi dal,

da človek bi človeka prepoznal,

takrat bi v hipu

stari svet propal ...

 

Ali čutiš, kako se nekaj mogočnega, toplega in svetlega prebuja v tebi?

Ne le ena, milijone zvezd!

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko