Pisanja

  • ana001

Hči pride iz šole (3P-16)

Jani Urbanc | 7.4.2009 | Komentarji 0

Pozvoni. Odprem. Starejša hčerka.

 

»O, živjo!«

»Ghmmm,« izgleda slabe volje, potuhnjen pogled kar nekam, mulasta. Zažene torbo v kot, da se odpre, svinčniki letijo …

 

»Kako pa se obnašaš? Te tako učimo! Kaj pa je zdaj to? Kaj dogaja?«

»Anglo sem šutirala!«

»Aha, in zato mečeš torbo po tleh. Z mami garava, ti pa briga te. Smrklja nehvaležna. Pamž zanikrn. Takoj poberi tole in marš se učit. Predrznost predrzna. Manir te bomo naučili, manir! Mladina presita.«

 

Zaloputne za sabo vrata sobe, mene pa pusti zlovoljnega in razmišljam o nehvaležnosti otrok in o polnih ritih. Bodo že srečali svojga vraga! Ti otroci rabijo eno vojno pa bodo videli!

 

Tak približen scenarij je zelo razširjen v praksi, kjer primanjkuje razumevanja, topline, dobrohotnosti, brezpogojne ljubezni, notranjega miru in modrosti, v presežkih pa je najti vseh vrst nervoze, hudega tempa, ambicioznosti, pomanjkanja časa in denarja, pomanjkanja srčne kulture, zavedanja …

 

Kakšen scenarij pa je še možen?

 Recimo takle:

 

HČI PRIDE IZ ŠOLE – DRUGIČ

 

Pozvoni. Odprem. Starejša hčerka.

 

»O, živjo!«

»Ghmmm,« slabe volje odvrne, ne pogleda v oči, mulasta. Zažene torbo v kot, da se odpre, svinčniki letijo …

 

»Kaj pa je zdaj to? Kaj se je zgodilo? Kaj dogaja?«

»Anglo sem šutirala!«

»Hmm. Zdaj si me spomnila, ko sem enkrat v sedmem razredu dobil cvek pri matematiki, sem prav tako zagnal torbo in razbil najlepši kipec, ki ga je mami dobila za obletnico poroke. Kar pusti čevlje gor, For še ni bil zunaj!« For je pes.

Objamem jo preko ramen in sočutno pogledam. Izmakne se mi, ko jo hočem poljubiti. Žalostna je, togotna, nemirna. Hodiva. Opazim prenovljeno hišo.

 

»Kako so jo lepo prenovili! Sončna, rumena, vesela fasada!«

Obema je všeč. Trobentice že kukajo iz šopov sprijete in od zime še vlažne nepokošene trave.

 

»Veš, oceno pri matematiki sem uspel potem popraviti,« rečem.

 

»Saj bomo angleščino še enkrat pisali, ker smo skoraj vsi pisali negativno.«

 

»No, super. Lepo.«

Tišina.

»Pa z Matejem ne hodiva več!« pribije. S cmokom v grlu.

 

»Kaj nisi z Juretom?«

 

»Uf, kdaj že ne!«

 

Objamem jo. Poljubim. Malo trpim z njo.

Kasneje zvem, da je bil Matej platonska zaljubljenost nekaj dni, da sploh niti on ni vedel, da hodi z Ano, da so to dekleta med seboj nekaj brlele.

Ah, te drobne lučke. Da kemijske reakcije pubertetnic še raziskujejo, pa vem.

 

Ta drugi scenarij je možen, če smo dovolj razumevajoči in če vemo, da so naši otroci čudovita srčna bitja, ki tako zelo potrebujejo besede RAD in RADA TE IMAM. Kaj takega ne potrebujejo le naši otroci, ampak kar vsi, brez izjeme.

 

Ustvarimo ljubeče okolje najprej sebi in našim otrokom. Naj bo to pribežališče v stiskah, gnezdo miru in nežnosti.

 

Največje rezerve na planetu Zemlja so skrite v globini naših src, v spečih potencialih ljubečega razumevanja in vzpodbud, ki se bodo vse bolj in bolj sproščale prav v odnosih starejših ljudi do otrok.

 

In če kdaj vseeno prekipi v nas? Čimprej si odpustimo, opravičimo se otroku, pojasnimo sebi in njemu, zakaj smo bili verjetno nervozni in prehitre jeze.

Globoko v sebi bomo začutili nesluteno moč, ki bo vse bolj napajala naše samospoštovanje, iskrenost, občutek za poštenost in dostojanstvo in to prenašala v naše odnose s svetom. S solzami na licih bomo začutili, da lahko odkrijemo resnično Življenje, ki je vibriranje Ljubezni.

 

Objemimo čudovito bitjece in recimo: Rada te imam. Rad te imam.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko