Pisanja

  • images_pujs

Prašič na mestnem avtobusu (3P-18)

Jani Urbanc | 17.4.2009 | Komentarji 0

Grem enkrat spet z avtobusom v mesto. Dežuje. V avtobusu gneča, vlaga, vonjave. Tiščimo se kot sardelice. Ob meni na levi ženska. Obrnjena stran, a takoj prepoznam moj tip ženske. Še vonj. Na postaji za hip odložim kovček, da si z levico popravim frizuro, poravnam obrvi. Želim narediti vtis, ko me bo pogledala. Čakam, urejujem obrazne mišice v nasmeh, umirjen, spokojen, a odločen izraz. Vem, kako sem najbolj fotogeničen. Nenadoma se obrne, lep obraz, o bogovi, polne ustnice, temno rjave oči ali zelene, in reče, skoraj skrajno osorno:

»Prasec!!!«

Zakličem:

»Prasec, prasec ste mi rekli!!??« Pogledam po avtobusu. Vsi ostrmijo.

Kriknem navdušeno, smeje in ji gledam v dušo:

»Zdaj sem se spomnil, ko sem sinu rekel prasec, ker je v čisto novi obleki brcal žogo po blatu!«

 

Ona pa že blago, proseče:

»Prosim, če mi stopite s prsta, ker imam še kurje oko. Zelo boli!«

 

Šele zdaj se zavem, da ji stojim na prstih. Jaz pa sem še pritiskal z nogo, ker sem mislil, da aluminijasta letvica odstopa, kot je bila pogosta navada.

Ogorčeno zdaj jaz zaostrim:

»Sem pa res pravi prasec, svinja.«

 

Umaknem nogo, ona od olajšanja zavzdihne.

 

»Se opravičim, nisem tako mislila, a strašno boli,« reče ljubeznivo.

»Ne, ne, sem prasec na kubik. Še blag izraz. Tako zelo mi je žal!«

»Ne, ne, res niste, to se vsakemu lahko pripeti …«

Izstopim z njo. Jo podpiram pod roko. Eno postajo celo pred mojo. Povabim na kavo. Čudovita ženska.

 

Všeč sva si bila. Ob slovesu sem imel Sonjino telefonsko številko in še eno lepo izkušnjo s sočlovekom. Kako pa, če bi na njeno zmerjanje s prascem reagiral grobo, jo ozmerjal s prasico, neotesanko, kuro zmešano, bil takoj užaljen, maščevalen, sovražen. Ona bi izmaknila nogo izpod moje, da še opazil ne bi, in zmerjala nazaj, izstopila, jezna, ogorčena. Razložila v službi in popoldne možu in otrokom, kakšni da se vozijo prasci po avtobusih in o tem premlevala še nekajkrat ob kavici s prijateljicami.

 

Ko vržeš kamenček na mirno gladino vode, se okrog širijo valčki v krogih.

Naši dogodki so kamenčki, naše odzivanje nanje z mislimi, besedami in dejanji pa so valčki, ki se širijo v prostor.

Ali bomo v prostor okrog nas sporočali negativna razpoloženja, pesimizem, zamere, grožnje, strah, nemir, zlobo, jezo, sovraštvo, nerazumevanje?

 

Ali raje nekaj lepega, dobrohotnega, razumevajočega in vzpodbudnega za zdravo rast? Energije, prežete z optimizmom in zavedanjem o velikih rezervah, ki jih še imamo kot ljudje, da sebe izboljšamo in tako ustvarjamo boljše pogoje za rast vseh drugih?

 

Odloči se vsak sam! In ko se v prostoru vse te energije seštejejo, postanejo mogočna sila, ki se vrne kot bumerang.

 

Če razdelim svoj denar še med soljudi, ga imam manj. Če ga potem še kdo izmed njih neodgovorno razmeče, tudi on ni imel nič od njega.

Če delim svoje razumevanje, dobrohotnost, vedenje, iskreno ljubeznivost ..., potem od tega nimam nič manj, drugi pa to dobijo. Torej se neke stvari z DAJANJEM razmnožujejo, nekatere pa ne. Kot bi vrgel pest semena na rodovitna tla ali pa na skalo.

 

Kar smo sejali, to žanjemo.

 Kar sejemo, to bomo želi. Kaj bom sejal danes?

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko