Pisanja

  • dali01
    S.Dali

Umakniti se v samoto? (3P-22)

Jani Urbanc | 8.5.2009 | Komentarji 2

Po tolikih razočaranjih in potrjenem prepričanju, da ne znam z žensko, da sem ji storil že dovolj krivic, povzročil dovolj trpljenja, mi je iti le še v samoto. Kaj pa je drugega, če pustiš mater z otrokom samo in greš, se meni nič, tebi nič odseliš. Se snameš, kot snameš svinjsko polovico s kavlja. Kot bi snel strelovod s hiše. In to ne enkrat. Brodolom na kvadrat, blago rečeno.

 

Čakam v vrsti za Pleterje. Prekrasen samostan. Vse zasedeno.

 

Čakam. Dovolj sem star, v globino premišljena stvar. O samota, prihajam. Dokončna odločitev. Amen.

 

Žal ni prazne sobice.

 

V eni pač, da se nekaj svetlika, da se bojda zdaj zdaj skoraj izprazni. Zatopim se v delo. Čakam. Gledam stran od žensk. Ni lahko. Poskusi ti, pet minut ne misliti na žensko. Ne gre, pa tudi če si ženska! Ker skoraj še nikoli ni zajca ujel, se je tisti menih lepo pozdravil in že obrezuje trto in nabira zelišča.

 

Jaz pa tudi v majhnem jazz lokalu srečam žensko svojih sanj, ki me potegne kot magnet. Fantku je ime Maj. Privoščim mu, da enkrat odkrije, po kaj je prišel v to drobceno telesce, kot od ptička, ki sva mu dala ime po mesecu prebujanja, brstenja in cvetenja. Kakšno naključje. Ni naključij!

 

Vse bolj sem spet prepričan, da je edina možna rast zdravega moškega na poti od fizičnega k duhovnemu v druženju z žensko. Samo ne vem še zakaj

 

In obratno, verjetno?

 

Pa čeprav se družiš z njo pretežno z notranjimi čuti.

 

Komentarji

  1. Ana | 17.5.2009, 20:46
    Lepo...
  2. emil | 26.5.2009, 18:52
    Moški potrebuje žensko in ženska moškega. Drug drugemu sta lahko ljubimca, prijatelja, partnerja. Lahko si ustvarita družino, se predata nori strasti in imata otroke. A ljubezen je kot pomlad. Pride in odide. Namesto nje se pojavi sovraštvo, odtujenost, bolečina, da nisi razumljen. Moški smo z Marsa, ženske z Venere. Drug drugega osrečujemo in hkrati ranimo. Sreča in ujemanje sta na žalost minljiva. Nista trajna. Sreča ni svež kos kruha. Sreča je neskončno veliko drobtinic. Tudi posušenih. Kot takšno jo je treba jemati in zobati.
    Življenje je šahovnica z desetimi polji: starši, žena, prijatelj(i), sodelavci, kariera, služba, hobiji, glazba, branje, meditacije. Nikoli ne smemo staviti na enega konja ali kobilo. Še zlasti ne, če ima ta sebe veliko raje kot gospodarja.
    Ljubezen se rodi in zamre. Vedno obstaja upanje, da jo bomo spet doživeli v njeni najčistejši obliki. V kateri pa se že skriva seme nove bolečine. Ko ta pride, jo je treba čimprej odsloviti in ji vzeti moč.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko