Pisanja

  • 1194954_candle_xx

Pogrebi čakajo (3P-23)

Jani Urbanc | 10.5.2009 | Komentarji 1

Onidan mi umre daljni znanec. Preberem v partah, ko iščem zaposlitev. Slučajno, ker prelistam časopis enkrat letno. Endvatri. Ob desetih dopoldan, krajše slovo na Žalah. Vežica Sv.Jakoba. Pa grem. Imam čas. Ne bo gneče.

 

»Oktet bo pel,« me dregne moški s klobukom.

 

Malo ljudi. Službeni čas. Oktet pa za zjokat lepo. Gor čez izaro vsem orosi oko. Ko pa so odpeli Pojdam u Rute, jokamo vsi. Majčkeno samo pripomnim sosedu:

»To je sekstet!«

»Eden je v žari,« mi šepne, pa še s prstom.

»Torej, septet,« se ne vdam.

»Gripa,« pravi, poznam vseh osem.

 

Odpojejo, jokamo, občutimo. Smrt nas vsakega posebej poboža. Potrpite.

 

Zdajci privihra energična ženska do pevcev, zagrabi mikrofon. Sosed šepne:

»Vdova!?«

Po jedkem, skoraj zadirčnem glasu ji ne bi prisodil vdovstva, a ona začne:

 

»Nikoli me ni maral in niti njega jaz,

kot tujca naju staral je skupaj s svetom čas.

Vsak v svojo smer zazrta sva šla od ranih let,

drug z drugim mirno sprta, brez preten in besed.«

 

Zdaj se led v grlu topi, nekaj jo davi, strah pred izgubo in navezanost nadaljujeta iz nje hlipaje:

 

»In vendar mi bo manjkal, kot severu bi jug,

čas globlja bo uganka, brez njega svet bo drug.

Če on bi šel za žaro in meni pel bi zvon,

enako bi nemara občutil tudi on …«

 

Prej še žensko odločno bitje se preko vseh vmesnih stopenj dokončno zlomi. Skrušeno priznanje, koliko še vsega lepega se nista dotaknila, v nebo vpijoč občutek lastne krivde, proseče želje po popravnem izpitu, izbruh lačne pozornosti, nežnosti, topline, sitega hladne sivine …

Skočim do nje, jo z objemom grejem, nežno stiskam k sebi … Pridrvi naslednik kot pri atletski štafeti, zabuči skozi mikrofon:

 

»Alojz Gradnik. Eros Tanatos. Pil sem te in ne izpil Ljubezen, ko duhteče vino sladkih trt užil sem te, da nisem bil več trezen in nisem vedel, da si smrt …«

 

Nabrala se je vrsta kandidatov, šest čakajočih v vrsti za recitacije, ki so doživeli, da jim je sam Bog potrkal in izmaknil tisto pomanjkanje samozavesti, manjko vere vase, da bi si sami mešali karte v svojih življenjih …, jim dal še tistih par stopinj, da so zavreli … Koliko poezije se skriva v ljudeh, pa ni poguma, ni časa? ...

On pa kar naprej z Gradnikom:

»… zrl sem v strašne teme tvojih brezen in ker pogled mi je bil zastrt od bridkosti, da nisem videl, smrt, da si najskrivnostnejša Ljubez…«

 

Zadnji, sedmi mislim, priteče možak z brki, se prerine mimo reda, zagrabi mikrofon, iztrga ga iz rok onemu, ki je zaključeval z Gradnikom:

 

»… najskrivnostnejša Ljubezeeen…«

 

»Pri priči in takoj končati z recitacijo, pogrebi čakajo!« zagrmi po ozvočenju.

 

Je bil pa ta novi direktor Žal z brčicami in je trkal po stekelcu ure in potem kazal z roko nekam nazaj levo, kjer so čakale v vrsti sosednje vežice, kot prej recitatorji, pa novi pogrebci, njih pa spet …

 

Torej ne odlašajmo z recitacijami zdaj, ker potem ne bo časa, za nekoga pa še česa!! Zdaj je čas za recitacije, za poezijo, ker … pogrebi čakajo.

 

Lahko sem jaz, lahko si pa ti!

 

P.S. Besedilo vdovine izpovedi je že precej pred tem pogrebom zapisal Janez Menart. Hvala. Na gornjem trgu v stari Ljubljani je pri fontani vklesano še tole od Menarta:

 

Dan se za dnevi vrsti,

za leti vrstijo se leta,

voda pa ves čas iskro

v loku z vodnjaka curlja.

Spomni se, kdor mimo greš,

kot voda odteka življenje.

Dokler je čas, ga v dlani

hlastno zajemaj in pij!

Komentarji

  1. Emiljano Zapata | 17.6.2009, 21:37
    Alojz Gradnik. Janez Menart. Kakšne čudovite pesmi sta napisala! Prijatelj mi je z recitiranjem velikokrat polepšal dan in v meni prebudil slabo vest: zakaj ne berem poezije vsak dan? Koga čakam? Smrt? Zakaj se prepuščam hedonizmu, pitju alkohola, riganju, plehkemu blebetanju, ki je samemu sebi namen? Vsak dan se rodiš in vsak dan umreš. Nikoli ne veš, ali boš jutri pogrebec ali pokojnik v trugi. Dan pa ima 24 ur. Delam 8 ur, spim najmanj 8 ur, eno uro sem na cesti, pol ure na skretu, eno uro jem, pol ure se oblačim ali slačim, ostane mi 5 ur. Za šport, branje pesmi, knjig, prijetne pogovore, ali gledanje televizije, ki človeka duhovno ubija. Koliko časa presedim pred TV brez zveze! In gledam plehke oddaje, poslušam politikantske debate, trepetam ob gledanju kriminalk, posiljevanju žensk v vesternih. Prepoten zraven zaspim in se ponoči skobacam v posteljo. Dan je izgubljen. Zame, za mojo najdražjo. Nisem je pobožal. Nisem je poljubil. Nisem ji rekel niti ene nežne besede. Zakaj ne? Kaj bi me to stalo? Raje sem gledal pokvarjene, zavaljene, lažnive politike na TV. Le kdaj bom prišel k pameti? Je še čas? Pa moji otroci...pa vnuk...teta v Domu, ki bi me bila vesela...le kaj mi je, da sem prevečkrat zagrenjen, zafrustriran, brez volje do življenja, brez tiste strasti, notranjega ognja, ki me je grel v mladostnih letih? So krivi uničeni ideali? Starši? Vzgoja? Družba? Ali lastna inertnost? Jutri bom začel na novo, si lažem vsak dan znova. Očitno bom nekaj lekcij ponavljal v naslednjih življenjih. Do onemoglosti. Sizifovo delo, to je moj križ. Očitno. K sreči nisem sam. Veliko je še takih. Slaba tolažba. Moram jo zaliti s hladnim pivom. Čao...

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko