Pisanja

  • zale01
  • zale02

Bom že potem na grobu (3P-24)

Jani Urbanc | 24.5.2009 | Komentarji 1

Se spomnite zapisa »Pogrebi čakajo«? Imate pa popravni izpit pri objemanju. Kako to narava lepo ureja.

 

Se rad sprehodim po pokopališču, ko ni žive gneče. Svetloba dneva počasi odhaja, drobcene lučke migotajo kot na nebu, da odrasel človek res zameša, kje je zgoraj, kje spodaj. Zdaj vstopi naravna meditacija sama. Še kaka misel se prikrade, kako mirno ležijo, jaz pa sem še živ, topel, daleč od vsakega dopustnega jamra, obžalovanja … Še vse se da. Nabijam se z energijo, kot da jo kradem mrtvim …

»Še imam časa. Za karkoli!«

»S srcem morem imeti rad, dokler je toplo.«

»Kuj železo, ko je vroče.«

» Se jim že še morda kdaj pozneje pridružim.«

……

 

»Lahko se vpišem na fakulteto, orkaduš, in jo še končam. Karkoli …« »Zdaj, daj!«

 

Hodim po pesku in zaslišim jok in stok, moško obupavanje, čisto pred menoj, moški objema kamen na grobu …, meni škripa pod podplati, zgoraj na nebu zvezde, spodaj morje utripajočih lučk. Nehote pomislim - kakor v nebesih, tako na Zemlji. Zasliši škrip mojega peska, obrne objokan obraz k meni, tako je potreben sočutja, izgubil je nekaj vrednega in išče na grobu, objema, objema, objema … Strmi vame dvoje objokanih oči, čaka … Zarjovem:

 

»A prej pa ni bilooo časaaaa, aaaa?«

 

Ne rečem, da se je prestrašil, bil je navzven bolj anemičen. Verjetno je bil ves znotraj sebe na srečanju z …

 

»Neeeeee časaaaaaa«, cmeravo odhlipa in znova plane na kamen …

 

Nikoli ni prepozno!

 

Kasneje preverim. Fino brušen podpeški granit. Mojstri na delu, kaj naj še tu dodam. Vodno brušenje. Če ne boste objeli zdaj, boste pa kasneje, fino brušenega. Tu imate torej popravca. Pokopališč je, kot bi bila na kolesih. Kamna v izobilju. Ni pa možno kasneje recitirati, ker pogrebi v vrsti čakajo.

 

Torej je svobodna volja izbire. V vsakem od nas.

 

Izvolimo! Kaj bomo?

Komentarji

  1. Emiljano Zapata | 17.6.2009, 21:15
    A prej pa ni bilo časa? Nora prispodoba, kako za nekom jokamo, ko ga ni več. Ko je živ, pa ga psihično grizemo, trpinčimo, mentalno pljuvamo, kritiziramo. Potenciramo njegove napake, zamolčimo vse pozitivne lastnosti. Zakaj to delamo? Zakaj nekatere "dame" na pogrebu svojega partnerja teatralno kričijo, jokajo, igrajo, samo zaradi drugih, zaradi publike, zaradi vtisa? V resnici jim velikokrat ni mar za pokojnim. Celo srečne so, da je odpeketal gor v pekel. Tudi "gospodje" so včasih odlični igralci, že isti večer po navideznem trpljenju in brisanju solz pa se v naročju "druge" opijejo do nezavesti? Komu lažemo? Sebi? Drugim? Bogu? Vsem po vrsti? Zakaj ne znamo biti iskreni? Na tem svetu, ki je krivičen, je ogromno gorja, laži, manipuliranja, sprenevedanja, nasilja. Je torej človek vreden, da živi? Smo bolj "dobri" ali bolj "slabi"? Včasih se mi zdi, da človek "crkne", žival pa dostojanstveno "umre". Ko je konec aprila odšla moja labradorka Bela, sem že čutil tako. Raje sem jo imel kot vse ljudi tega sveta. Vedno je veselo pomahala z repom, tudi če sem prišel domov pozno in nabrkljan. Bila je edina, ki mi je dajala brezpogojno ljubezen. Jaz pa njej. Zakaj to ni mogoče med ljudmi? Zakaj lažemo drug drugemu? Zakaj se varamo? Zakaj blefiramo? Zakaj drug drugega izkoriščamo? Ker smo sebični. Egoistični. Zaverovani v svoj svet, svoje interese, potrebe. Na račun drugega. Za vsako ceno. Na moralo in etiko pa pozabljamo. Da duhovnih vrednot ne omenjam. Morda tako mora biti. Tu smo, da se učimo lekcij. Da padamo in spet vstajamo. Nismo popolni in nikoli ne bomo. Nejc Zaplotnik je napisal: "Važna je pot, ne cilj." Ta njegov biser uvida v bistvo bivanja na Zemlji mi pomaga, da vstrajam. Da iščem nove poti. K sebi in drugim.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko