Pisanja

  • rubik

Ubijalska nevednost (3P-31)

Jani Urbanc | 28.6.2009 | Komentarji 0

Vrnjen sem živim bitjem, ki sem jih ubil,

ki so taka,

kot da se me ne spominjajo.        (Miklavž Komelj: Iz zbirke Rosa, 2002)

Gledam skozi izhod banke v nasmejan dan. Položnice so plačane. Spet bo nekaj časa mir. Gledam kot otrok skozi svoj nasmeh. Čudovit dan se prebuja. Tam daleč pri prehodu za pešce zacvilijo gume ali zavore. Gruča se veča. Mi ne da miru zvedavost in sem že tam. Prerivam se naprej. Na prehodu za pešce leži gospa, kri ji teče po obrazu, torbica na eni strani, dežnik na drugi. V avtu, ki jo je zadel, se trese za volanom starejši moški, očitno v šoku, krvav po obrazu z nabreklimi ustnicami. Strmi nekam naprej. Verjetno še ne verjame …

 

Prišel sem zadnji, pa sem takoj pri gospe. Hrope.

Kakšni so ti ljudje, res, ko so del množice. Čreda. Strmijo, buljijo, kaj veš, kaj si mislijo, naredijo pa nič. Žensko pustijo kar na cesti. Previdno jo dvignem. Glava ji omahne nazaj, da naredi tok, ko butne ob asfalt … Sem ji pa tilnik zlomil.

 

Dežurni zdravnik mi je hitro pojasnil, da naj drugič ne pomagam, če sem vse pozabil od prve pomoči, če ne znam, in da ji ni pomoči.

Podobno je bil blago strog sodnik, ki je ugotovil, da je šlo za pomoč in nesrečni slučaj in ne za naklepni uboj. Le njen mož, takrat že vdovec, je bil tako navezan nanjo, da je rekel, da sem morilec in da me bo ubil.

 

In res me je zasledoval, fakin, da sem se po dveh mesecih preselil. Pa me je izsledil. In spet kovčki. Navadil sem se, da imam prtljago kar pripravljeno za hitro selitev. Ko sem se preselil na deželo, v staro kmečko hišo, jo malo prenovil, sem bil prepričan, da sem varen. Tipkam v računalnik nek dopis, s kotičkom očesa pa opazim skozi okno, da se bliža hiši kdo drug kot …

 

V mislih planem proti pripravljenima kovčkoma. Spet beg? Ne, dovolj imam bežanja, zasledovanja, vsega! Kaj imam od življenja, če sem na begu? Naj gre vse, kamor če. Tipkam dalje. Zaslišim, kako se je splazil maščevalni soprog skozi odprta vrata dnevne sobe, čutim ga, kako me išče tam, s pogledom kar praska po prostoru. Seveda zastonj, ker me ni tam. Še skozi kuhinjo mora. Slišim tihe korake, tipkam, zaslišim njegovo sapo, buljim v monitor in se delam, kot da nekaj delam na računalniku ...

Začutim kovinsko cev na sencih. Še preden se obrnem, že sikne maščevalno skozi zobe:

 

»Zdaj te pa imam, ptiček, zdaj mi ne moreš pobrisati, a?«

 

Uspem ga pogledati mirno, vdano, malodušno. Potil se je, revež, in tresel od srda. Nekaj trenutkov se gledava.

 

»Kako da ne? Lahko!«

 

Nejeverno me gleda. Ne razume.

 

V tistem trenutku se zbudim, čisto prepoten. Skočim do kopalnice, se malo umijem s hladno vodo, obrišem, potem še na vodo.

 

No, zjutraj si zgodbo zapišem, sicer bi jo pozabil. Aneda, kako sanje takoj pozabimo, če jih ne zapišemo. Čisto na koncu sem v meditaciji sanje še malo dokončal, po svoje prikrojil, kot se reče. Objel sem gospoda Joškota, vdovca, ponudil kavico, mu prisluhnil. Dovolil sem mu, da je dojel čudežno moč odpuščanja sebi in drugim in da bo lahko mrtvim prispeval največ, če iz sebe naredi Človeka. Tragični dogodki nam ponujajo take priložnosti. Po objemu sva se poslovila.

 

A vi tudi kaj sanjate? Pa ločite med sanjami in resničnostjo?

 

Po čem veste, ko sanjate, da sanjate? Ali pa to zveste šele, ko se zbudite?

 

Jaz to vem šele, ko se zbudim! Med sanjanjem pa niti pomislim ne, da to ni res. Enkrat sem sanjal, da spim in sanjam ……

Kaj pa če to, kar živimo, sanjamo in bomo to, da smo življenje sanjali, izvedeli šele, ko se zbudimo iz tega življenja v človeškem telesu?

 

Kaj, če je res veliko nivojev zavesti?

 

Človek razločuje le nekaj teh stanj: budno stanje, stanje spanja brez sanj, stanje sanjanja med spanjem, meditativno stanje med budnostjo …

 

Velik svetnik, modrec, ki je za časa življenja v človeškem telesu le-tega lahko v stanju meditacije zapuščal in se dvigal na višje nivoje in se vračal nazaj v telo, je dejal, da je to, kar počnemo v fizičnem telesu, le ukvarjanje s posledicami, vzroki so v bolj finih nivojih našega zavedanja in med te fine nivoje sodi tudi sanjanje. Takrat smo torej zares kreativni. Vse ostalo so le posledice …

 

Če povemo bolj preprosto, je vsak od nas seme. Kaj lahko zraste iz njega, je že določeno, naši potenciali, ki nam jih omogoča bivanje v človeškem telesu, lahko zagotavljajo pravilno negovanje te rasti ali pa žal tudi napačno. Če skrbimo za rast semena po svoje, če sledimo navodilom uma, ki je poln izmišljotin in ga vodijo poželenje, jeza, vezanost, pohlep, egoizem, nečimernost, navodil srca pa ne poslušamo, potem se temu, v kar bi morali zrasti, niti približati ne moremo.

K sreči je življenje v človeškem telesu vse daljše, občutimo vse močnejšo povezanost, ponuja nam vse več možnosti uvideti, spoznati, razumeti, popraviti …

Kako vem, da je to, kar jaz pišem, resnično? Ker so moje misli in občutja brezpogojna ljubezen do vsakogar in hrepenim po tem, da bomo vsi dosegli cilj. Rad vas imam.

 

P.S.: Vsi ste povabljeni na moj 132. rojstni dan. Bo piknik v naravi, verjetno ob Sori, hrane bo tudi za vegetarijance. Kdo bi lahko prinesel loparje za badminton? Vsi pa kopalke, ker bo Sora čista in topla. Recitacije bodo tudi.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko