Pisanja

  • stock-photo-eye-3127890_zeleno_1
  • 172124_her_eye_10

Duhovno vodstvo človeku in človeštvu – Rudolf Steiner, 11. del (3P-52)

Jani Urbanc | 8.10.2009 | Komentarji 0

 

Ljudje imajo danes v splošnem zelo napačno sliko o velikih učiteljih prastare Indije. Če bi, na primer, izobražena oseba, ki živi danes, srečala takega velikega Indijskega učitelja, bi bila zmedena in bi verjetno rekla: »To naj bi bil moder človek? Tako si nisem predstavljal/-a modreca.« V primerjavi s tem, kaj danes razumemo pod pojmom bister in inteligenten, staroindijski učitelj ne bi mogel povedati nič inteligentnega. Po današnjih standardih so bili ti učitelji preprosti in zelo enostavni ljudje, ki bi dajali najenostavnejše odgovore na vprašanja, tudi na vprašanja, ki zadevajo vsakodnevno življenje. Pogosto je bilo le z največjo muko mogoče izvabiti iz njih kaj več od redke besede ali izjave, ki bi se današnjemu izobraženstvu zdela precej nepomembna.

 

Kljub temu so v določenih trenutkih ti sveti učitelji dokazali, da so več kot samo navadni ljudje. V tistih časih so se morali zbirati v skupinah po sedem, ker so morali tisto, kar je vsak lahko zaznal posamično, harmonizirati, podobno kakor je to pri sedemtonskem akordu, s tistim, kar je izkusilo ostalih šest. Vsak moder mož je bil sposoben zaznati in občutiti to in ono, odvisno od njegovih posebnih zmožnosti in stopnje razvoja. Iz harmonije posameznih zaznav teh sedmih posameznikov je nastajala prvobitna modrost, ki je odzvanjala v starodavnih časih. Njeno odmevanje se lahko sliši še danes, če pravilno razberemo skrivne zapise. S tem nisem mislil na razodetja Ved, čeprav so Vede zagotovo čudovite v svoji avtentičnosti. Učenje teh svetih mož iz stare Indije je bilo predhodnik svetih zapisov v Vedah, čeprav zelo dolgo nazaj. Vede, to velikansko delo, so samo slaboten odmev teh starodavnih učenj.

 

Ko so se ti učitelji soočali z angeli ali nadčloveškimi predhodniki človeštva in gledali z jasnovidnostjo (notranjim vidom) v višje svetove, poslušali z jasnoslišnostjo (notranjim sluhom) ta bitja, so njihove oči žarele kakor sonce. In kar so bili sposobni izjaviti potem, je na ljudi okrog njih učinkovalo z navdihujočim strahospoštovanjem. Vsi, ki so jih poslušali, so vedeli, da ne govorijo iz človeške modrosti ali izkušnje, ampak da bogovi, nadčloveška bitja posegajo v človeško kulturo.

 

Stare kulture izvirajo iz tega pritoka božanske modrosti. Vrata božanskega duhovnega sveta so se popolnoma odprla človeštvu v času civilizacije Atlantide. Po obdobju Atlantide pa so se postopno vrata zaprla. Postopoma so ljudje v mnogih deželah občutili, da se morajo človeška bitja vse bolj in bolj zanašati na same sebe. Tukaj ponovno vidimo, da je razvoj človeštva kot celote podoben razvoju otroka. Sprva se božanski duhovni svet še razteza v otrokovo nezavedno dušo, ki je aktivna v oblikovanju telesa. Nato pride trenutek, ko začne vsaka oseba zaznavati sebe, svoj Jaz, to je v najzgodnejšem trenutku, ki se ga lahko spomnimo. Pred tem trenutkom leži čas, ki ga večina na noben običajen način ne more priklicati. Zato rečemo, da se lahko celo največji modreci med nami veliko naučijo od duše otroka, še preden se otroku začne razvijati spomin. Kasneje je posameznik prepuščen svojim lastnim sredstvom. Pojavi se zavedanje Jaza in sposobni smo se spomniti svojih izkušenj.

 

Na enak način pridejo časi, ko se narodi začnejo čutiti odrezani od božanskega navdiha njihovih predhodnikov. Ker prav tako kot smo mi bolj in bolj ločeni od aure, ki nas je vodila v zgodnjem otroštvu, tako se tudi v življenju naroda božanski predniki postopoma in stopnjevano umikajo. Rezultat je ta, da so človeška bitja prepuščena svojim lastnim raziskavam in lastnemu znanju. V zgodovinskih zapisih, ki opisujejo ta razvoj, zlahka občutimo poseganje vodnikov človeštva. (Nadaljevanje čez tri dni.)

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko