Pisanja

  • sp_1

LITERARNI VEČER Z NUŠO ILOVAR V MESTNI KNJIŽNICI IZOLA

Špela Pahor | 26.11.2014 | Komentarji 0

 

V Mestno knjižnico Izola smo -  v okviru študijskega krožka za domoznanstvo, literaturo in pripovedništvo Jara kača -   sredi novembra na literarni večer povabili Nušo Ilovar. Nuša Ilovar na Slovenskem   ni neznano ime, saj je za svoje pesniške zbirke, roman ter pesniško - glasbene CDje prejela že več prestižnih nagrad: bila je Slovenka leta 2000, leta 2005 je za  bogato ustvarjalnost  na književnem področju prejela Savinovo priznanje, ki ga občina Žalec podeljuje za ugledne dosežke na področju kulture, leta 2009 pa je prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja.

Nuša Ilovar se je rodila 12. decembra 1969 v Ljubljani, kamor se še vedno rada odpelje na izlet, ker  »ljubi mestno gnečo in tisto njeno hitrost življenja«. Je  fizično težji invalid z manj razločnim govorom, saj ima že od rojstva cerebralno paralizo in je priklenjena na voziček. Mama je že po nekaj mesecih opazila, da z njeno deklico ni vse, kot bi bilo treba. Začela se je vrsta pregledov. Približno pri desetih mesecih so ji zdravniki dejali: ''Otrok ima težjo obliko cerebralne paralize. Vzrok je možganska krvavitev ob porodu, ki je  ob samem porodu niso ugotovili.''  Nuša pravi: »Takrat je mami morala zbrati ogromno poguma in moči, da je šla naprej, kljub težki usodi. Ljubezni pa je bila vedno polna in to ji je pomagalo, da je sprejela nov način življenja. Marsičemu se je morala odreči, saj je poleg službe z mano hodila na fizioterapije, z mano je doma telovadila, in veliko noči je prebedela, saj menda ponoči skoraj nisem spala.«  Zaradi prizadetosti je  bila kot triletna deklica  sprejeta  v Bolnico za predšolske invalidne otroke v Stari gori pri Novi Gorici, kjer je  bila do vstopa v osnovno šolo. Osnovno šolo v Centru za usposabljanje invalidnih otrok Janka Premrla Vojka v Vipavi je končala skoraj z odliko. V vsem tem času je  veliko trpela in jokala, saj je pogrešala  dom in družino. Zaradi prizadetosti in nerazumljivega govora ni imela možnosti za nadaljnje šolanje, niso je sprejeli niti v VDZ Golovec. Zato je s petnajstimi leti ostala doma,  veliko je brala in poslušala glasbo.

V sebi je vedno bolj čutila željo po pisanju. Začela je s pisanjem kratkih zgodb in jih več tudi objavila v različnih revijah.  Približno leta 1989  je začela pisati roman Strah pred samoto. Pisala ga je deset let in ga leta 1999 izdala v knjigi kot darilo sami sebi za 30. rojstni dan. V naslednjih letih je izdala še pet pesniških zbirk. V letih   2012  in 2013 je  skupaj z Aleksandrom Cepušem izdala štiri  zgoščenke:  Ostrina utripa, Disco poetry,  Rock poetry in Rock v objemu usod  – na njih je  interpretirana njena  poezija, pospremljena z improvizirano glasbo A. Cepuša.  Od leta 2001 je članica literarnega društva v Celju. Je tudi članica  Glasbeno-literarnega društva Aletheia v Žalcu in  literarnega društva Gnezdo iz Slovenskih Konjic. Je tudi med ustanovnimi člani revije Vpogled, ki izhaja v Žalcu.

Priznam, Nušo sem prvič videla na podelitvi priznanja ACS v Novem mestu, kjer me je prevzela njena zgodba, pa tudi radost v nasmejanem obrazu, ki ga obkrožajo dolgi vranje črno lasje. Njenih knjig pa kljub temu nisem odprla. Šele na literarnem večeru v naši knjižnici sem prisluhnila tenkočutni interpretaciji njenih  pesmi, ki sta jih brali Nušina mama Anica in prijateljica, ki je nekaj pesmi tudi uglasbila in jih ta večer ob spremljavi kitare tudi zapela. Že zaradi glasu te Nušine prijateljice sem bila vesela, da sem tam in jo lahko poslušam. Ko pa sem se poglobila v njene pesmi, sem lahko le z začudenjem in velikim  spoštovanjem odkrivala Nušin globok in bogat notranji svet. Nuša svet doživlja v vsej njegovi polnosti, kar se kaže tudi v raznolikih temah, ki najdejo mesto v njeni poeziji. Vse kar doživi,  prelije  v pesniške podobe, polne čustev in hrepenenja. Čeprav je ujeta v telo, ki ji ne pusti, da bi se svobodno gibala in govorila, nam Nuša v svojih pesmih sporoča,  da je življenje lepo, da ga je vredno živeti! Piše o ljubezni, prijateljstvu, bolečinah zaradi izgube ljubljene osebe.  Potem pa pomlad prinese s seboj smeh in hrepenenje in novo ljubezen.  Nušine  pesmi s preprostostjo in jasnostjo izražajo  njen  topel, ljubezniv značaj, nežnost in občutljivost. Obiskovalci njenega večera smo lahko samo strmeli nad bogastvom njenega duha in se veselili njene radosti, njenega iskrivega in nagajivega smeha, s katerim je spremljala branje svojih pesmi. Ena od značilnosti nje same in njenih pesmi je, da se ne  pomiluje zaradi svoje invalidnosti in ne želi niti, da jo pomilujejo drugi ljudje. Njene pesmi so polne svetlobe, lahko so tudi mračne, a nikoli, nikoli zamorjene! Na svet zna pogledati tudi kritično, vidi ga kot polnega nasprotij, kot sta ljubezen in sovraštvo, smeh in ruševine, upanje in smrt. Med dvomom in vero kljub tem protislovjem izbere vero, čeprav ugotavlja, da sedanja kultura razume pesnike kot sanjače in tujce. Njene pesmi so  tudi  izraz pristne ženske čutnosti, igrivosti  in radoživosti. V eni od njih  piše: »V enem samem trenutku bi hotela vse. Prisesala bi se v tvoje naročje, kakor pajek bi ovila roke okrog tvojega toplega telesa in kot vampir pila tvoje sokove. Konice prstov bi zarila v kožo, da bi krvavo pordela. Z ustnicami bi izsesala tvojo bit, da bi v sebi čutila tvoj utrip; zastokal bi od sladke bolečine.« Ko  sem poslušala njene izpovedne ljubezenske pesmi, sem se spraševala, kako lahko Nuša,  »oseba na vozičku«,  tako nazorno piše o silno močnih strasteh, o ljubimcih, o telesih, o ljubljenju in zapeljevanju, kako lahko tako iskreno bralcem razkrije svoja razočaranja in poraze. A najbrž je to zgolj predsodek v glavah nas »normalnih«, saj Nušine  pesmi dokazujejo, da je njeno čutenje in čustvovanje povsem zdravo in normalno, prav tako si želi ljubezni, materinstva in otroškega objema kot druge ženske. Pa tudi sama iskreno pove:  »Tudi jaz imam svoje sanje ter želje, tudi po ljubezni in spolnosti, saj sem ženska z normalnimi čustvi. Sem romantična, a tudi realna.  Vem, da  nimam pravice kogar koli privezati nase.«

Ena od značilnosti nje same in njenih pesmi je, da se ne  pomiluje zaradi svoje invalidnosti in ne želi niti, da jo pomilujejo drugi ljudje. Njene pesmi so polne svetlobe, lahko so tudi mračne, a nikoli, nikoli zamorjene! Na svet zna pogledati tudi kritično, vidi ga kot polnega nasprotij, kot sta ljubezen in sovraštvo, smeh in ruševine, upanje in smrt. Med dvomom in vero kljub tem protislovjem izbere vero, čeprav ugotavlja, da sedanja kultura razume pesnike kot sanjače in tujce.

 

Kot za vsak talent tudi za pisanje in pesništvo velja, da »vaja dela mojstra«. Nič ne pomaga, če si nadarjen za glasbo in bi rad igral kitaro, če ne primeš inštrumenta in začneš vaditi. Tako se tudi pesnik oblikuje in raste, ko išče, tehta, premišljuje, z jezikom in v umu okuša besede in jih postavlja na pravo mesto, da sestavi sliko – pesniško podobo  tega, kar je doživel in izkusil v svetu, ki ga obdaja. Če pa se moraš pri pisanju veliko zanašati na svoj spomin, torej sestavljaš pesmi v glavi, si jih zapomniš, morda narekuješ v diktafon in potem s trudom -   ker imaš zaradi bolezni šibke in ukrivljene prste -  z enim samim prstom, sredincem, počasi iščeš tipke in črke  eno za drugo zapišeš na tipkovnico računalnika, je to  vredno še večjega občudovanja. Pa Nuša seveda sploh ni začela z računalnikom, ampak je kot najstnica  najprej z okorno pisavo pisala na papir, nato na električni pisalni stroj. Nušina trdna volja, ona sama bi rekla tudi »trma«, njena ustvarjalnost, vztrajnost, vera vase, pogum, bojevitost in delavnost so  tistih 90% truda, o katerem govorijo vsi veliki ljudje z izjemnimi talenti. A tudi te lastnosti je pridobivala v notranjih bojih, ko je morala premagovati strah, depresijo, temačne misli in malodušje.

Nuša Ilovar pravi, da vsega tega  ne bi dosegla brez podpore svoje mame: »Da invalid lažje doseže svoje cilje, mora imeti tudi pogoje, predvsem pa podporo staršev, sorodnikov ali prijateljev. In ne nazadnje mora imeti realne  cilje in močno voljo, da jih doseže, da premaga vse ovire. Ne sme se vdajati obupu, vedno mora iskati tisto pravo pot, ki pelje naprej.«

 

Nuši veliko pomenijo njeni prijatelji, pri ljudeh pa ceni predvsem iskrenost in optimizem. Pomilovanja ne mara, kot vsi pa tudi ona potrebuje oporo, razumevanje in vzpodbudo. Meni, da si ljudje večkrat grenimo življenje  zaradi nepomembnih stvari.  »Ljudem bi rada povedala, naj se nikar ne smilijo sami sebi in naj na življenje gledajo pozitivno. Lepota človeka ni samo v zunanjem videzu. Lepota mora izžarevati od znotraj.«

Med Nušine zmage sodi tudi volilna pravica za vse invalide, ki niso težko duševno prizadeti. Dosegla jo je leta  2002, ko je  dala pobudo na Ustavno sodišče za oceno ustavnosti nekaterih členov, povezanih z volitvami in volilno pravico invalidov, ki nimajo opravilne sposobnosti zaradi fizične prizadetosti. Nuša se zaveda, da je volilna pravica pomembna, saj tako vplivamo na to, kdo nas bo vodil.  Veliko ji pomeni tudi izobraževanje. Izobrazba  se ji zdi zelo pomembno za dobro pisanje, zato se udeležuje literarnih delavnic in  veliko bere. Kritike skuša uporabiti za izboljšanje pisanja. Je tudi zelo radovedna in jo zanima vse,  predvsem pa človek. Ker v pesmih raziskuje tudi svoje globine, opazuje samo sebe in  svoja doživljanja, jo zanimajo seveda tudi drugi ljudje in če bi lahko, bi izbrala poklic psihologinje. Tako pa s svojimi pesmimi navdihuje in spodbuja druge, da zaživijo polno in ustvarjalno.

Nuša je bila zelo vesela, da je lahko prišla v Izolo. Je  velika ljubiteljica narave, predvsem pa je  zaljubljena v morje, kjer si nabere največ nove energije. Meni, da narava od nas zahteva čudenje, skrb in odgovornost. Narava ni naša kulisa, je naša družina, maternica. Do nje in vseh bitij moramo biti sočutni.

Žal mi je za vse tiste, ki se Nušinega večera niste udeležili. Prvič zato, ker se niste srečali  z izjemno osebo, ki se dotakne vsakega človeka, čeprav smo vam to priliko ponudili. Drugič zato, ker so njene pesmi resnično prave literarne umetnine. Tretjič zaradi občutenega branja njene mame in prijateljice. Četrtič zaradi čudovitega glasu njene spremljevalke. In petič zaradi prijetnega vzdušja tega večera.

Morda so nekateri obiskovalci prišli le iz solidarnosti ali zavezništva, drugi iz radovednosti  in tretji zaradi poezije, a smo  s tega SREČANJA vsaj VSI  ODŠLI NOTRANJE BOGATEJŠI.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko