Pisanja

  • img_10270_med_3

Moški trpijo drugače

Manca Košir, www.viva.si | 13.1.2015 | Komentarji 1

 

Manca Košir (Foto: Grega Žunič)

 

 
 
Moški so z Marsa, ženske z Venere – tako se glasi naslov priljubljene knjige, ki je bila prevedena v desetine jezikov in ki jo že vse od izida vedno znova ponatiskujejo. Tiste, ki so se ob izidu iz nje norčevali, je veselje nad tem minilo. Tudi vedno nove znanstvene raziskave namreč razglašajo dejstvo, da smo si moški in ženske kljub številnim podobnostim – različni. Celo farmacevtska industrija je začela izdelovati drugačna zdravila za ženske, kot jih je doslej, ko je pri tem sledila »moškem modelu«; spoznanje o razlikah med moškimi in ženskami je prisotno vsepovsod.

Pred leti sem za potrebe predavanja o različnem doživljanju bolečine pri moških in ženskah med zdravniki in zdravnicami opravila majhno anketo, ki mi je povedala tole: moški in ženske imamo različen bolečinski prag, nekatere zaboli prej, druge pozneje. Toda statistika pokaže, da ima večina žensk višji bolečinski prag kot večina moških. Prehlajena ženska odpelje otroke v vrtec in šolo, gre v službo, nato še v trgovino po jestvine, tudi doma opravi vse tako kot navadno. Prehlajen moški obnemore.

Odkar živimo v sužnjelastniškem vulgarnokapitalističnem sistemu, se v službo še nekako privleče, ko pa se vrne domov, samo pomoli vse štiri od sebe. Ker ga boli glava. Ker ga boli grlo. Ker ga trese mrzlica. Ker je najbolj ubog na svetu. Partnerka in otroci mu kuhajo čajčke, hodijo po prstih, v njegovi sobi pa zagrnejo zavese in spustijo rolete – da bo imel mir.

Zdravniki so mi povedali, da večina žensk v njihove ordinacije prihaja samih, veliko moških pa obvezno pospremijo ženske: mama, žena, prijateljica, hčerka ali sestra. Ne le, da jih pospremijo, običajno jih na pregled tudi naročijo. Moški si namreč pogosto ne upajo k zdravniku. Primer: prijatelju je vsak dan bolj zaudarjalo iz ust, tudi oteklina je kazala na gnitje zoba, vendar ni šel k zobozdravniku. Začeli so se ga izogibati, vendar ga to ni motiviralo. Tako je bilo, dokler ni žena vzela stvari v roke in ga odpeljala k zobozdravniku. Ta je imel kaj videti (in vohati)! Gnijoča škrbina in razmajani zobje so kazali na zanemarjenost, ki si je ženske večinoma ne bi privoščile. Moški pa. Nekateri ne gredo po pomoč vse do zadnjega. Od raka razžrt kmet umre ob zakurjeni peči, od kapi zadet menedžer se zgrudi v pisarni: »Raje srčni napad kot odkrit pogovor o strtem srcu,« se glasi znan rek. Junaški moški junaško – molčijo.

Taki moški menijo, da zmorejo. Da morajo sami premagati vse, celo gnile zobe in zamašene žile. Opazujte moške, kako vozijo po neznanih krajih. Gledajo na zemljevid ali v elektronsko napravo, ne odprejo pa avtomobilskega okna, da bi mimoidočega povprašali za pot. To ženske storimo povsem naravno: »Če ne vem, bom pa vprašala.« Kdor vpraša, pokaže, da ne ve. Kdor je tiho, dokaže, da sam zmore vse. Tudi ure in ure kolovratiti po neznanem kraju, hehehe …

Bolečine niso samo telesne. Čustvene so pogosto celo hujše! Strahovi različnih vrst moške najedajo drugače. Ženske dvignemo telefon, pokličemo prijateljico in se zjočemo v slušalko, dokler nam ne odleže. Moški svoje strahove skrijejo globoko vase, da drugi ne bi videli, da drugi ne bi vedeli, da trpijo. Moški je vendar močan! Moški ne jokajo! Svoje ranljivosti ne kažejo, kot to počnemo ženske. Mnogi moški svojih čustev sploh ne zaznajo, ne poznajo svojih občutenj. Ne morem pozabiti umirajočega intelektualca, dvajset let starejšega od povprečne moške življenjske moške, ki sem ga povprašala, kaj trenutno občuti, kakšna so njegova občutja. Debelo me je pogledal: »Kaj misliš s tem, Manca, kaj občutim?« Prijela sem ga za suhe roke in mu začela nežno naštevati primere, kaj bi lahko občutil: bolečino, ker je sam. Trpljenje, ker mu je že pred leti umrla ljubljena žena. Strah, da ga bo bolelo. Strah pred smrtjo morda …

Strah pred smrtjo je najhujši med vsemi strahovi, strah pred smrtjo je človekov temeljni strah. Vsi se bojimo smrti, prav vsi! Nekateri nekoliko manj, drugi bolj, nekateri celo tako zelo, da strahu ne spustijo iz kleti nezavednega pod luč zavedanja. Taki se zatekajo v iluzije o nesmrtnosti. Zakaj je tako malo žensk na oblasti, bodisi na vodilnih mestih v politiki bodisi v gospodarstvu bodisi v osnovnih šolah, pojasnjuje tudi povezava med oblastjo in strahom pred smrtjo. V knjigi Strah pred smrtjo psihoanalitik Ljubomir Erić piše takole: »Psihologija je razkrila, da oblast vedno temelji na dominaciji, ta pa vselej na strahu pred smrtjo.« Zaradi tega strahu premnogi moški dokazujejo svojo (pre)moč z nasiljem, zaradi strahu pred smrtjo mučijo in posiljujejo, najpogosteje ženske. Kajti ženske in smrt smo povezane, povezane na pradaven način, prek krvi, rdeče krvi življenja, ki ga ni brez rojstva in ne brez smrti. Ženska rodi – če bi rodili moški, bi človeštvo itak že izumrlo, rade pripomnimo – in ženska je podoba smrti s koso na rami …

Vsa živa bitja trpimo. Ker smo si različni, trpimo različno. Kako sprejemati trpljenje, kako ga obvladovati in kako zares žalovati – zdi se, da ženske to znamo bolje. Tudi zato, ker se s tem več ukvarjamo! Svetovna knjižna uspešnica Clarisse Pincole Estés Ženske, ki tečejo z volkovi je razprodana tudi na Slovenskem. Govori o arhetipski Divji ženski, spečo v ženskem bitju sodobnega časa, ki jo velja prebuditi. Podobna knjiga za moške, Divji moški Roberta Blaya, ki je tudi izšla pri založbi Eno, ne deli njene uspešnosti. Pri nas so med moškimi uspešne knjige o maratonskem teku, ekstremnem alpinizmu … »Ljudje, ki so preveč zdravi, preveč odločni tekači in preveč mišičasti, so nemara taki zato, da bi preprečili vstop duši. Skozi popolnost zmage dosežejo zdravje, duša pa vstopa skozi odprtino poraza,« piše Robert Blay. V skladu s starimi izročili je prepričan, da noben moški ni odrasel, dokler se ne odpre dušnemu in duhovnemu svetu. »Tako odprtino prikliče rana, zadana na pravem mestu ob pravem času in v pravi družbi. Duši ali duhu omogoči vstop.«

Mnogi ne zmorejo uvideti svojih ran, premnogi se ne upajo skloniti vanje. Rane so naš prepad. Prepad globine duše. Kdor si upa tja, bo preživel polnejše in bolj zavedajoče se življenje kot tisti, ki si v prepad ne upa niti pogledati. Strahopetci so brez tega poguma, zato si prizadevajo za moč. Toda tam, kjer je moč, ni ljubezni, je razkril veliki C. G. Jung. Zato je Alexandre Jollien, ki se je rodil s cerebralno paralizo in je sedemnajst let prebil v zavodu za prizadete, danes filozof in znan pisatelj, poročen in oče treh otrok, ima rumen pas iz juda in vsak dan po eno uro meditira zen, prav zato je napisal knjigo Hvalnica šibkosti. Ker verjame, da imata trpljenje in žalost v nas svoje mesto. »Morda dolgo trajata prav zato, ker si ju ne upamo živeti do konca,« pravi.

»Mir pride, ko se popolnoma prenehamo bojevati in prenehamo ravnati, česar ne moremo zravnati«, se glasi misel, ki jo rad navaja Jollien. Bojevati se in ravnati – to je značilnost junakov. Čudoviti lastnosti moških, kadar ju znajo in zmorejo živeti v vsakdanjem življenju: »Težje je sprejeti svoj vsakdan, živeti v veselju kljub svoji bolezni ali prebroditi dobo žalovanja, kot pa prečkati ocean na jadralni deski ali vodnem letalu,« meni moški, ki je napisal hvalnico šibkosti. Ko bo takih moških (in žensk!) veliko, se bo spremenil svet.

Vir: www.viva.si

Komentarji

  1. Ferenc | 18.10.2015, 10:28
    http://www.spasteater.si/moski-so-z-marsa-zenske-so-z-venere

    Saj poznate tisti občutek, ko ste prepričani, da partner govori vam nerazumljiv jezik. Govorite, razlagate, se trudite... a ne gre in ne gre.
    Zakaj ne gre in kako naj bi šlo, nam je razjasnila svetovna zvezda na področju partnerskih odnosov, John Gray. Jasno, moški so z Marsa in ženske so z Venere. Zato nikakor ni potrebno, da vsako težavo, ki jo ženska na dolgo in široko razlaga, moški tudi povsem razume in reši. Ampak, ko se pa moški umakne v svojo »votlino«, to nikakor ne pomeni, da svoje izbranke ne ljubi. Težava ni v partnerju, ampak v vašem dojemanju partnerja in njegovih odzivov. Tako preprosto je lahko! Pomembno je razumeti, zakaj ženska res nima nič za obleči in zakaj včasih dopust enostavno ni vedno najboljša rešitev, pa tudi tisto, kako obdržati princa na belem konju, itd…
    Klasični priročnik Johna Greya za razumevanje nasprotnega spola je sprožil revolucijo in postal ena najbolje prodajanih knjig vseh časov. Na podlagi knjižne uspešnice je izpod peresa Paula Dewandrea nastala gledališka predstava, ki po začetnem izjemnem uspehu v Franciji polni gledališke dvorane širom sveta. Moški so z Marsa, ženske so z Venere, mednarodna gledališka uspešnica končno tudi na slovenskih odrih!
    O razlikah med moškimi in ženskami, o vsakodnevnih težavah in nerazumevanju nasprotnega spola, vas bo na zabaven in hudomušen način poučil Denis Avdić, vsem dobro poznan po svojem pronicljivem opažanju in zbadanju. S svojimi dolgoletnimi zakonskimi izkušnjami mu je pri ustvarjanju komedije »Moški so z Marsa, ženske so z Venere« pomagal igralec in režiser Gašper Tič.
    Vsi zagrizeni ali pa novo pečeni samci, komaj zaljubljeni golobčki in pa tudi dolgoletni partnerji, ki še vedno stiskajo zobno pasto na narobnem koncu, puščajo smeti pri vhodnih vratih, pozabijo na datum obletnice in mislijo, da se nogavice same pospravijo,... bodo z Denisom lažje razumeli zakaj včasih preprosto ne gre in ne

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko