Pisanja

  • stock-photo-eye-3127890_zeleno_8

Duhovno vodstvo človeku in človeštvu – Rudolf Steiner, 18. del (3P-59)

Jani Urbanc | 29.10.2009 | Komentarji 0

 

V modernih časih se moči, ki vodijo človeštvo, soočajo s posebno nalogo vzpostavljanja ravnovesja med principi jasnovidnosti in iniciacije. V začetku modernega obdobja so morali vodilni duhovni učitelji upoštevati, kar sem pravkar predstavil. Kot vprašanje principa torej je ezoterično duhovno gibanje, ki je bilo prilagojeno našemu času, poskušalo postaviti pravilen odnos med jasnovidnostjo in iniciacijo. Ta uravnotežen odnos je postal potreben, ko je v trinajstem stoletju človeštvo zapadlo v krizo v smislu njegovih višjih spoznavnih zmožnosti.

Okrog leta 1250 resnično zaznamo obdobje, ko so ljudje izredno močno občutili odrezanost od duhovnega sveta.

 

Jasnovidno raziskovanje tistega časa razkriva, da so morali celo nadpovprečni, izjemni umi, ki so si prizadevali za višja spoznanja, priznati, da je bila njihova zmožnost spoznavanja duhovnega sveta omejena zaradi njihovega razsojanja, sklepanja, intelekta in duhovnega znanja. Čutili so, da jim človeško raziskovanje in težnja po vedeti, nikoli ne bosta omogočila, da bi dosegli duhovni svet. V resnici so le brali o obstoju duhovnega sveta, ker so jim zapise o njem zapustile prejšnje generacije. V trinajstem stoletju je bilo direktno zaznavanje duhovnih svetov zatemnjeno in veliko bolj težavno. Povsem razumljivo je bilo torej, da so ljudje na višku sholastike verjeli, da je človeško znanje omejeno le na fizični svet.

 

Okrog leta 1250 so ljudje morali začrtati mejo med tem, kar so verjeli na temelju od prednikov izročenih tradicij, in tem, kar lahko zaznajo, spoznajo in razumejo sami. To drugo je bilo omejeno na fizični, zaznavni svet. Kasneje je vzšla nova era, ko je bilo znova možno pridobiti direktni vpogled v duhovni svet. Vendar pa je bila ta nova jasnovidnost drugačna od tiste stare, ki je več ali manj izginila z letom 1250.

 

Za to novo obliko jasnovidnosti je moral zahodni ezoterizem postaviti natančen princip, da mora vselej iniciacija voditi naša duhovna ušesa in duhovne oči. To karakterizira posebno nalogo, ki si jo je ezoterična usmeritev, ki je bila takrat vpeljana v Evropo, zadala. Ker se je približevalo leto 1250, se je začel nov način vodenja človeških bitij na poti proti nadčutnim svetovom.

 

To novo vodenje so pripravili duhovi, ki so delovali v tistih časih v ozadju zunanjih zgodovinskih dogodkov. Že stoletja prej so pripravili, kar bo potrebovalo ezoterično šolanje v pogojih, ki bodo prevladovali po letu 1250. Če izraz 'moderni ezoterizem' ni napačno poimenovanje, ga lahko uporabimo za duhovno delo teh bolj visoko razvitih posameznikov.

Običajna zgodovina, osredotočena samo na zunanje dogodke, ne ve nič o njih. Njihova dela pa so vplivala na ves kulturni razvoj Zahoda od trinajstega stoletja dalje.

 

Prelomnost leta 1250 za duhovni razvoj človeštva postane še posebej jasna, če preučimo naslednje rezultate jasnovidnih raziskav. Celo individualnosti, ki so že dosegle visoke stopnje duhovnega razvoja v svojih prejšnjih inkarnacijah in so se znova inkarnirale okrog leta 1250, so morale skozi izkušnjo popolne, čeprav začasne zatemnitve njihovega direktnega videnja duhovnega sveta. Celo popolnoma razsvetljeni posamezniki so bili odrezani od duhovnega sveta in so vedeli zanj le iz spominov preteklih inkarnacij. Iz tega lahko vidimo, da se je moral pojaviti nov element v duhovnem vodenju človeštva. Ta novi element je resnični moderni ezoterizem. Omogoča nam, da v polnosti razumemo, kako je tako imenovani Kristusov impulz prevzel vlogo v vodenju človeštva in vsakega posameznika v vseh aktivnostih in aspektih življenja.

 

Kristusovo načelo je človeška duša najprej asimilirala v obdobju med Misterijem na Golgoti in prihodom modernega ezoterizma. V tem obdobju so ljudje, kar zadeva njihove višje duhovne sile, sprejeli Kristusa nezavedno. Kasneje, ko so morali ljudje Kristusa sprejeti zavestno, so naredili vse vrste napak. V svojem razumevanju Kristusa so bili vodeni v labirint.

V teh prvih letih krščanstva je imel Kristusov princip svoje korenine v spodnjih, podrejenih dušnih silah. Temu so sledili časi, v katerih tudi mi živimo, ko smo ljudje začeli razumevati Kristusov princip s svojimi višjimi dušnimi zmožnostmi. Celo danes smo šele na začetku tega razumevanja. Resnično, kot bomo videli v nadaljevanju, upadanje nadčutnega zaznavanja vse do trinajstega stoletja in zatem njegovo počasno oživljanje v novi in drugačni obliki sovpada z vstopom Kristusovega impulza v človeško zgodovino. Moderni ezoterizem lahko torej razumemo kot povzdigovanje Kristusovega impulza v vodilni element pri vodenju tistih duš, ki želijo delovati tako, da pridobivajo znanje o višjih svetovih, kar ustreza trenutnim razvojnim pogojem in okoliščinam. (Nadaljevanje čez 3 dni.)

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko