Pisanja

  • hermann_hesse

Mož, ki je delal dež

Jani Urbanc | 9.11.2009 | Komentarji 0

… Tedaj se je pokazalo, da je v časih nemira in splošne skrbi kak človek toliko bolj koristen, kolikor bolj usmerja svoje življenje in mišljenje proti duhovnim in nadosebnim rečem, kolikor bolj se je naučil častiti, opazovati, oboževati, služiti in žrtvovati. Dve strašni leti, ki bi ga kmalu naredili za žrtev in uničili, sta mu nazadnje dali velik ugled in zaupanje, sicer ne pri množici neodgovornih, ampak pri nekaterih, ki so nosili odgovornost in so lahko presodili moža njegove vrste.

 

Te in še marsikatere druge preizkušnje so vodile njegovo življenje, ko je prišel v zrelo moško dobo in dosegel vrh svojega življenja.

Pomagal je pokopati dve prababici plemena, izgubil je lepega šestletnega sinčka, ki ga je odnesel volk, prebil je hudo bolezen brez tuje pomoči in bil je sam svoj zdravnik. Trpel je lakoto in mraz. Vse to je zaznamovalo njegov obraz, nič manj njegovo dušo.

 

Izkusil je tudi, da duhovni ljudje zbujajo pri drugih nekako spotiko in nejevoljo, da jih sicer od daleč cenijo in v stiski upoštevajo, vendar jih nikakor ne ljubijo in jih nimajo za svoje, marveč se jih izogibajo. Tudi to je izkusil, da bolnik ali nesrečen človek dosti raje sprejme podedovane ali izmišljene čarovne izreke in zarotitve kot pa razumen nasvet in da človek raje vzame nase nemir ali zunanjo pokoro, kakor da se v notranjosti spremeni ali se vsaj poskusi spremeniti. Da bolj verjame čaru kakor razumu, bolj raznim izrekom kakor izkušnji. Vse to se od tedaj v nekaj tisoč letih verjetno ni tako zelo spremenilo, kakor trdi marsikatera zgodovinska knjiga.

 

Naučil pa se je tudi, da raziskujoč duhoven človek ne sme izgubiti ljubezni, da se mora srečevati s človeškimi željami in neumnostmi brez ošabnosti, ne sme pa pustiti, da bi ga obvladale, da je zmeraj samo korak od modrijana do šarlatana, od duhovnika do sleparja, od brata, ki daje pomoč, do zajedalskega uživalca.

Spoznal je, da ljudje dosti raje plačujejo sleparja, da se raje dajo izkoriščati kričavemu vsiljivcu, kakor da bi brezplačno prejeli nesebično pomoč.

Nič radi ne plačujejo z zaupanjem in ljubeznijo, ampak raje z denarjem in blagom. Goljufajo drug drugega in pričakujejo, da bodo tudi sami ogoljufani. Moral se je naučiti, da je gledal človeka kot šibko, sebično in strahopetno bitje.

 

Moral je tudi spoznati, kako ima tudi sam te slabe lastnosti in nagone in vendar je verjel in svojo dušo hranil s tem, da je človek tudi duh in ljubezen, da prebiva v njem nekaj, kar se upira nagonom in hrepeni po poplemenitenju. Te misli pa so gotovo že vse preveč izločene iz vsega in preizrazito oblikovane, da bi jih že lahko mislil.

 

Recimo: bil je na poti k njim, njegova pot bi ga nekoč pripeljala do njih in skoznje …

(Mož, ki je delal dež … Hermann Hesse, prevod Jože Udovič))

»Današnje bolezni utegnejo postati zdravje jutrišnjega dne in nasprotno. Če se tem, na videz robatim in prekleto zdravim ljudem denarja in strojev posreči, da bo še en njihov rod tako bedast, bodo morali verjetno vzdrževati in drago plačevati zdravnike, učitelje, umetnike in vrače, da jih bodo spet uvedli v skrivnosti lepote in duše.« (H.Hesse: Esej 1928)

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko