Pisanja

  • img_0809

Mali domači nobelovci

Dorina Beržan | 2.4.2018 | Komentarji 0

Prejšnji torek, 20. marca, na svetovni dan pripovedništva, je v Mestni knjižnici Izola potekalo pripovedovanje humornih zgodb in pravljic. Kogar ni bilo, naj mu bo žal!

Pripovedni večer je kot  lokalni dogodek spremljal ljubljanski festival Pravljice danes. Povezovalka večera je bila vedno elegantna Kristina Menih, širši javnosti znana po svojih knjigah, meni pa tudi zato, ker v Mestni knjižnici Izola vodi skupino, v kateri se domačini spominjamo Izole, kot je nekoč bila.

Ta večer smo lahko prisluhnili pripovedim, ki so jih oživeli Marina Hrs, Marino Kaligarič, Aljoša Križ, Bruno Orlando in Špela Pahor.  Pripovedovali so v slovenščini, slovenskem in italijanskem istrskem narečju oziroma v pogovornem jeziku ali »la parlata«, kot je pravilno obrazložil Bruno Orlando.

Te domače humorne pripovedi, vzete iz ljudskega izročila, ki nam je zelo blizu, so vse poslušalce  spravile v prešeren smeh, veselost in sproščenost. Med nami so bili tudi slavni gostje, kot  sta na primer pisatelj Marjan Tomšič in novinar Dellore, pa morda še kdo, čigar ime mi je ušlo.

Ob ugodnem in sproščenem vzdušju sem se ta večer  v zlati kočiji kulture in umetnosti zapeljala  vsaj petdeset let nazaj v preteklost, ko sem v zakotnih, obrobnih milanskih šolah poslušala Daria Foa in njegovo ženo, igralko Franco Rame. Sedeli smo na tleh in poslušali meneghinski (tako pravijo milanskemu govoru) govor in občudovali njuno posnemanje komično satiričnih situacij. Kot veste, je Dario Fo postal nobelovec.

Marina Hrs nas je s pravljico Velikan in čevljarček uvedla v svet prebrisanih in iznajdljivih junakov, nas, majhnih ljudi. V svet, kjer se moramo znajti, da lahko preživimo. Zgodba je zelo poučna, posebno v današnjem času. Marina Hrs ob pripovedovanju na pamet spremeni poteze obraza, jih plemeniti, stiša glas, da prisili poslušalce k razmišljanju, nato nadaljuje z močnejšim glasom, kot prava igralka. 

Marino Kaligarič  je kot rojen za domače šale. V izvrstnem cetoranskem narečju, z naglasi in igro širokih in ozkih vokalov  nas z lahkoto zapelje  na hribe v zaledju Izole, kjer kmet in mizar obenem, z lahkoto izigra celo smrt. Vse like iz zgodb poudari s spreminjanjem obrazne mimike in ritma pripovedovanja – kot da je glasbenik, mar ne?

Kristina Menih  staro zgodbo o izolskem figovem topu oplemeniti in pripoveduje na svojstven način, ki meji na igralstvo.

Bruno Orlando nam je pripovedoval  v istrobeneški italijanski »parlati«. Cenili smo njegove izvedbe, ker  je z gestikulacijo in mimiko poudaril najvažnejše trenutke svojih zgodb. Pozna se, da je vajen odrskih desk.

Špelo Pahor dobro poznamo v Izoli in Piranu. Vidimo jo v knjižnici, v Mandraču beremo njene prispevke, spoznavamo jo preko njenih uspešnih knjig in celo v fotografijah, ki jih je posnela v Etiopiji. Tudi pri njej smo občutili spretnost pripovedovanja, mimiko in lahkotnost prehajanja iz ene v drugo zgodbo. Pri njej se večkrat zgodi, kot ta večer, da nas popelje v magičnost. Je morda sestra Harryja Potterja?

Aljoša Križ je nastopila zadnja. Bila je edina, ki je brala, za kar se je tudi opravičila, a menila je, da besedilo ne bi bilo popolno, če bi izpustila le eno samo besedo. Bila je tudi edina, ki je sama napisala svojo zgodbo. Torej se je znašla  v vlogi pisateljice in pripovedovalke obenem. Tudi Aljošo vsi poznamo. Slika v različnih tehnikah, piše pesmi in prozo, oblikuje keramiko. Od vsega začetka v Izoli organizira Primorski pravljični festival in je predsednica društva »Mari-o-nette«. Uspešno se ukvarja  z lutkarstvom, lutke sama ustvarja in animira in pravi, da je lutkarstvo najpopolnejša umetnost. Ob avtorski zgodbi, ki nam jo  je prebrala, bi vsekakor potrebovali  več časa za poglobitev in  premislek, saj govori o življenju in zaobjame celotno našo bit. V njej se prepletajo skoraj vsa naša čustva, radost, samota, laž, žalost in bes. To njeno zgodbo  o nenehni igri človeških čutenj odlikuje  velika izvirnost. Analiza čustvenega dogajanja  je globoka in se konča z besedami: »V tem neskončnem vesolju se marsikaj skriva, le kdo bi si upal pokukati vanj.« Aljoša bo zgodbo priredila za  lutkovno igro in jo predstavila na festivalih pravljic in drugod. Že se veselim gledanja in poslušanja!

Špela, Marino in Orlando so proti koncu večera poslušalcem spontano postregli še z vrsto šal, ki smo jih sprejeli z navdušenjem  in v njih uživali. To je gledališče! Hvala vam vsem.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2018 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko