Pisanja

  • thumbnail_05katarinina_soba_razstava01
  • jantarne_ogrlice013mb
  • dsc00734_drag_obesek
  • thumbnail_20170414_111634kelti_par
  • enska_glava_1._stol
  • nmstari_del_kot_otok
  • zbirka_ogrlic_jantar

Jantar je zasenčil slavo novomeških situl

Albina Podbevšek Adamič | 18.6.2018 | Komentarji 0

Ta dragocena okamenela smola je gorljiva in plava le v slani vodi

Medtem ko starodavne situle iz bornastega in železnega obdobja prikazujejo življenje tedanjih prebivalcev in njihovih obredov je imel jantar povsem drugačen pomen zanje. Že od nekdaj so verjeli, da je obdarjen z nadnaravnimi lastnostmi: prinaša srečo, odvrača bolezen in zle duhove. Ni čudno, da je dober glas o jantarju z Baltika že v prvem tisočletju pred našim štetjem dosegel deveto vas po jantarjevi poti, ki je vodila s severa proti Sredozemlju in to čez današnjo Slovenijo. Glavna postaja je bilo Novo mesto, kar dokazujejo izkopavanja grobov, polna ogrlic, zapestnic, fibul in vmes malih jantarjevih kipcev žensk in živali. Lansko leto so v dolenjskem muzeju pripravili imenitno razstavo o jantarju, ki je vzbudila precej pozornosti o tej skoraj pozabljeni, a skrivnostni dragocenosti.          

 Bogata bera iz dveh tisoč starodavnih grobov na robu mesta

 Mesto, ki ga reka Krka objema kot velika zelena kača, je bilo že v pradavnini poseljeno. Posebej se je razvilo v bronasti in železni dobi zaradi pridobivanja teh kovin in stekla. Svoje so prispevale še poti, ki so se tu križale tako proti jugu kot vzhodu in je naša dolenjska prestolnica že v prazgodovini predstavljala enega od evropskih centrov. A samo mesto je šele 1365.leta ustanovil vojvoda Rudolf II Habsburški. Njegova arheološka dediščina, ena najbogatejših v Evropi, je prišla na dan komaj v minulem stoletju. Prvo presenečje so povzročile bronaste situle iz 5. In 4.stoletja pred našim štetjem, zatem nenavadne barvaste steklene kroglice, danes simbol mesta in ne nazadnje odkritje velikih količin jantarja iz stoterih grobov. A strokovnjaki trdijo, da ta zgodba s Kapiteljske njive na obrobju Novega mesta še ni končana. Ne morejo pa ugotoviti, kako se je 13 kroglic tega severnega zlata znašlo na Debelem vrhu nad Kočevjem. Zanimivo je, da je vso to okamenelo smolo čudovitih barv od 1. stoletja – bronaste dobe - do 5.stoletja našega časa prihajalo v culah na konjih ali na hrbtih ljudi iz daljnega Baltika. V Sloveniji namreč ni najdišč jantarja, občasno najdejo kak kos med lignitom v velenjskem rudniku. Kakor je starogrški filozof Plinij zapisal so Germani prodajali jantar na poti od Baltika do Panonije, kjer soga prevezli Veneti, ljudstvo, ki ga nekatri imajo za prednike Slovencev.

Jantar tudi ponarejajo, a ta ne gori in ne plava v slani vodi

Jantar je okamenela smola različnih izumrlih dreves, ki je nastal pred desetimi milijoni let , ko so zaradi podnebnih sprememb izginili obsežni tropski jantarni gozdovi, večinoma iglavci. Les je postal lignit, smola pa jantar, najpogosteje v rumeno – oranžno- rdečih tonih, svetlikajoč se in je prijeten na otip. Ker je težji od sladke vode se v njej utopi, v slani lebdi na površju. Gori z belim plamenom, se dimi in prijetno diši. Zato so ga stari Kitajci zažigali ob svojih verskih obredih v čast bogovom. Sprva  so ga pribaltiški prebivalci– zgodovinarji trdijo, da so ga poznali že v petem tisočletju pred našim štetjem -  uporabljali za kurjenje, dokler si niso domislili nakita. A to še niso vsa čuda tega skandinavskega dragulja: za nameček se z drgnjenjem še naelektri, kar naj bi bil dodaten dokaz, da jantar poseduje nadnaravno moč oziroma zdravilnost, kar je priznaval  že Hipocrat. Naštete lastnosti tega nenavadnega kamna ne premorejo ponaredki, ki se pogosto najdejo na trgu. Izdelujejo jih iz plastike, keramike, celuloida, polisetra ali iz sodobnih smol. Goljufi so pač iznajdljivi  in teh se ne manjka niti na Poljskem, čeprav je država znana po bogatih najdiščih teh draguljev na južni obali Baltika in mesto Gdansk velja za evropsko prestolnico jantarja. Obilno bero – dobesedno, ker ljudje ročno pobirajo nanešene kose jantarja - ji na baltiške plaže omogočajo nevihte, zlasti pozimi.

Jantar v modri barvi je najdražji in redka trofeja 

 Jantar ni ne mineral, ne fosil, ne žlahten, ne poldrag kamen. Strokovnjaki pravijo, da je predvsem dragoceni naravni material v obliki nepravilnih grud različnih velikosti: največji presežejo deset kilogramov. Lahko je transparenten  - ta je najbolj cenjen – včasih tudi moten. Pogosto vsebuje okamenele ostanke živali; celo perje, kremplje, kljune ali cele insekte in fosilne ostanke pradavnih rastlin, kar je za znanost zelo poučno. V trgovini z nakitom v Salzburgu sem nedavno, videla prosojen obesek z ohranjenim drevesnim listom, ki je stal kar 427 evrov, zapestnice  brez drugih snovi pa so pol cenejše. Obesek je tako drag, ker je redek primer, katerega obdelava je težka. Barvna lestvica neobdelanega jantarja je pestra; od mlečno bele do vseh odtenkov rumene, oranžne in rjave. A narava je ustvarila tudi zelenega in črnega, a najbolj redek in najdražji je jantar v modri barvi, naravnost čudežen, ko odseva v sončni svetlobi! Večinoma ga pridobivajo samo v Dominikanski republiki in v povprečju na leto le sto kilogramov. Nahjališča običajnega jantarja se nahajajo ob obalah obeh Amerik. Imajo ga tudi v Kanadi, Libanonu, Indiji in Egiptu. Tovrsten nakit so našli celo  v grobnici slavnega faraona Tutankhamena iz 13. stoletja  pred našim štetjem. Manjša nahjališča te dragocene kamenine se nahajajo v Evropi še na jugu Italije, v Franciji, Švici, Romuniji in Rusiji. Največ ga Rusi nakopljejo v Sibiriji, na sodoben način s stroji, seveda. V času železne zavese smo ga Slovenci radi kupovali na Poljskem in v Rusiji kot glavni spominek ali darilo. V teh državah ga obdelujejo kar v tovarnah. Zdaj je v modi obilen in težak nakit, zlasti okrog vratu, kakršen je, torej, jantar, ki je za nameček tudi zdravilen!  In ne nazadnje se še sveti. Na razstavi ga je bilo kar nekaj,  najdenega iz grobov, starega več kot dve tisočletji in tudi sodobnega.

Katarinina soba je osmo čudo sveta, ki naprej ostaja skrivnost

Novomeščani so lani priravili mednarodno konferenco o jantarju  in jantajrevi poti, ki je vodila z Baltika proti Sredozemlju skozi današnje Novo mesto. Zbrali so 3o strokovnjakov. Glavni namen je bil povezovanje mest  na tej poti, saj gre tudi za razvoj turizma in izmenjavo arheoloških dognanj. Zategadelj je Dolenjski muzej obogatel janterjevo razstavo z celostensko fotografijo Jantarjeve sobe iz palače Katarine Velike v Sankt Peterburgu, pri čemer so sodelovali tudi Rusi. Gre za osmo čudo sveta, umetnost, ki ti jemlje dih, četudi je zdaj le replika tistega, kar je pruski kralj Friderk Wiliem I. leta 1716 podaril ruskemu carju Petru Velikem. Izvirna soba je imela tri stene, okrašene z mozaiki , ki so nosili podobe cesarjevih atributov od krone, grba do drobnih figur, križev, cvetja, živali in okrasnih predmetov, vse iz pravega jantarja. Ponekod so umetniki umestili še dragocene kamne in ogledala, da je soba bila videti večja. Lepote ni mogoče opisati ali oceniti.  Nacisti so jo ob okupaciji Peterburga leta 1941 ukradli tako, da so jo razstavili, naložili v zaboje in odpeljali v Koenigsburg – danes Kaliningrad - , kjer so jo razstavili v temkajšnjem gradu. Rusi so to sobo sicer skrili pred Nemci, a zaman. Ko se je Rdeča armada leta 1944  približevala temu mestu, je jantarjeva soba spet pristala v več ton težkih zabojih. Ti pa so v vojnem kaosu bombardiranja in požarov domnevno izginili. Mnogi verjamejo, da je pristala v kakem neodkritem nacističnem skladišču. Zato  najdragocenejša soba na svetu soba ostaj skrivnost v svetovni zgodovini. Rusi so to čudovito jantarjevo sobo leta 2003 spet postavili v Katarinino palačo in tako oživeli osmo čudo sveta z mnogo truda in neizmerno veliko rubljev ter s pomočjo zgodovinarjev, starih slik in mojstrov obdelovanja jantarja. Kolikoje v tej sobi jantarja, ne povedo, še manj koliko je vse to stalo..


Podpisi:

1.Fotografija neprecenljive sobane in palače carice Katarine Velikez razstave v Novem mestu.

2. Pradavne jantarjeve ogrlice iz dolenjskega muzeja. Vmes je še nekaj modrih starih steklenih jagod. Jantar so si nekoč privoščili le premožnejši. Ogrlica je v rimskih časih stala toliko kot par sužnjev.

3. Sodoben jantarjev nakit iz salzburške trgovine.

4. Z jantarjem so se nekdaj kitili že Kelti.

5. Ženska glava iz jantarja,sklesana pred dva tisoč leti.

6. Panorama Novega mesta,objetega sKrko.

7. Osebna zbirka jantarjevih ogrlic avtorice članka.

     

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2018 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Natečaji

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko