Pisanja

  • hosteti
  • hostind
  • hostnep
  • hostomo
  • naho
  • nahostn
  • nataa
  • nh
  • nho
  • nhos

»Portreti« – popotniške fotografije Nataše Hostnik v MKI

Špela Pahor | 2.7.2018 | Komentarji 0

 

Mestna knjižnica Izola to poletje gosti razstavo popotniških fotografij Nataše Hostnik z naslovom Portreti. Izbrala in predstavila je obraze ljudi  iz Vzhodne Turčije, Indije, Nepala in Etiopije. Da bi bralcem bolje predstavila to zanimivo popotnico, njene izkušnje in razmišljanja, sem ji postavila nekaj vprašanj, na katera je z veseljem odgovorila.

 

ŠP:  Nataša, bi se nam najprej predstavila? Od kod prihajaš, kje si zaposlena in katera so tvoja zanimanja?

NH: Zadnjih deset let živim v Dolu pri Ljubljani, kot otrok pa sem živela v Moravčah pri Gabrovki. Vmes sem delala in študirala večinoma v Ljubljani. Delam na področju financ in kontrolinga v mednarodnem podjetju, a sem se po študiju ekonomije odločila še za študij na Pedagoški ter Teološki fakulteti, ker sem že zdavnaj začutila, da so področja teh dodatnih študijev bolj za mojo dušo. 

ŠP:  Kot praviš, te s področja ekonomije, kjer si tudi magistrirala, vedno bolj vleče v delo z ljudmi, tako v  socialnem kot v  psihološkem smislu. A na to so te najprej opozarjali tvoji najbližji. Kako, da tega talenta nisi sama že prej prepoznala pri sebi? Kaj te je oviralo? In kako je prišlo do preboja?

NH: Moji starši so me nekako usmerili na ekonomsko šolo, čeprav se spomnim, da sem si kot otrok želela biti učiteljica oz. početi kaj v zvezi z umetnostjo. Glede na to, da smo imeli v bližini doma takrat dve uspešni podjetji, se je zdela ekonomska šola takrat najbolj perspektivna in smiselna izbira. A sta se podjetji žal čez nekaj let zaprli in tako sem razmišljala o delu v Ljubljani. Ob delu sem še študirala in tako so leta tekla nekako v tej smeri do mojega prvega daljšega potovanja.

ŠP: Nataša, menda si veljala za urejeno poslovno žensko, v visokih petkah, itd. Ko si začela potovati, pa si svoj stil spremenila. Je to prilagoditev na okolje, ki ga zahteva potovanje, odkritje udobja, sproščenosti ali (še) kaj drugega?

NH: Haha. Nekatere sem menda res presenetila, da sem si znala stvari na hitro poenostaviti. Izhajam iz podeželja, zato sem se tudi po letih Ljubljane kar hitro znala prilagodit tudi na težje razmere in mogoče še sama sebe presenetila. Sicer smo hodili v mojem otroštvu na morje v prikolico, potem pa dolgo časa nisem kampirala in nikoli nisem bila samo v šotoru. Malo sem bila skeptična, kako mi bo spati pod milim nebom in brez pripomočkov, a sem se kar hitro privadila. To, da si določene stvari poenostaviš in se manj obremenjuješ, pa seveda pride tudi z leti..

ŠP: Kdaj in kako si začela potovati?

NH: Po Evropi sem potovala že prej kar nekaj let. Moje prvo daljše potovanje pa sem si privoščila kot nagrado sami sebi za končan magisterij. Odločila sem se za kampiranje na zahodu ZDA. Žal so mi izgubili prtljago, ki sem jo dobila šele po sedmih dneh. Tako sem bila vržena v vodo in se nekako naučila plavati. Na zahodu ni veliko trgovin, zato si nisem mogla na hitro nabaviti stvari, ki sem jih potrebovala, saj sem potovala s skupino in ni bilo časa. Poleg tega so vsak dan obljubljali prtljago in tako sem iz dneva v dan čakala ter se poskušala znajti. Ni bilo lahko kampirati brez vsega. Sopotniki so mi nekaj stvari posodili, nekaj nujnega sem kupila in nekako prebrodila en teden z veliko črno vrečko za smeti, ki mi je nadomestila potovalko. Čez pol leta sem šla v ZDA še službeno in ponovno ostala brez prtljage štiri dni in tako se počasi navadiš tudi na »poenostavljeno«, a meni takrat še težje življenje. Če ni druge izbire, se pač prilagodiš :)

ŠP: Bi nam lahko naštela države, ki si jih že obiskala?

NH: Ne štejem se za neko veliko popotnico, to je relativno. Bila sem v približno petdesetih državah, vendar nikjer več kot tri tedne v enem kosu, saj zaradi moje službe to ni bilo možno. Šla sem s Transibirsko železnico od Moskve do Pekinga, vmes pa me je kot prva manj razvita država ganila Mongolija. V spomin so se mi najbolj vtisnili še Etiopija, Indija in Nepal, saj sem bila ganjena iz več vidikov. Zelo sta mi pri srcu Japonska in Južna Koreja. Če bi se vračala, ne bi izbrala več Dubaja in Amerike, a enkrat je tudi to lepo videti. Vrnila pa bi se na Japonsko.

ŠP: Katere države pa bi še želela obiskati?

NH: Sedaj imam druge prioritete v življenju, bi si pa želela kdaj obiskati še  Avstralijo, Namibijo in kako državo Južne Amerike.

ŠP: Kaj te na potovanjih najbolj pritegne? Narava, kulturna dediščina, navade, kulinarika, ljudska umetnost, ljudje?

NH: Zagotovo sedaj že vem, da me najbolj pritegnejo ljudje. Zanima me tudi umetnost, navade in kulturna dediščina. Narava me je pritegnila na Islandiji, vendar se mi ni tako vtisnila v spomin kot npr. nek dogodek v Etiopiji.

ŠP: Na potovanjih si odkrila tudi fotografijo. Povej nam prosim kaj o tem.

NH: Na potovanju v ZDA sem spoznala kup dobrih fotografov z velikimi, takrat meni še nepoznanimi kamerami. Prijatelj mi je potem parkrat posodil fotoaparat in tako se je začelo Udeležila sem se nekaj seminarjev ter se včlanila v Društvo popotnih fotografov in fotoreporterjev. Tako sem se spontano tudi ponovno zbližala z umetnostjo, ki me je že kot otroka navduševala. Posledično vsako leto vidi človek več in te včasih preseneti, kako te to nadgrajuje in bogati.

ŠP: Kako si izbrala temo za razstavo v Mestni knjižnici Izola?

NH: Na potovanju po vzhodni Turčiji sem spoznala slikarko, ki me je nagovorila za včlanitev v Likovno društvo 2002. Žal sem zaradi mnogih obveznosti bolj malo slikala, se je pa nad mojimi fotografijami navdušil vodja likovnega društva Matjaž ter me zadnja leta spodbujal k razstavi. Na dodatnem študiju pa sem spoznala Špelo, ki je zaposlena v Mestni knjižnici Izola in tako me je še Špela tudi začela nagovarjati k razstavi najprej v njihovi knjižnici. Tako da lahko rečem, da mi ljudje odpirajo pot in verjamem, da se vse zgodi s kakim namenom.

ŠP: Si že kdaj prej razmišljala o razstavah?

NH: Prej nisem razmišljala o razstavah. Mogoče o slikanju, ko se upokojim, to pa je tudi vse.

ŠP: Kako pa so ti blizu potopisna predavanja? Verjetno se ti je nabralo ogromno fotografij in veliko bi lahko povedala o svojih popotniških doživljajih in izkušnjah… Morda načrtuješ tudi kaj v tej smeri? V knjižnicah so obiskovalci vedno veseli potopisnih predavanj.

NH: Velikokrat sem bila na potopisnih predavanjih. Malo zaradi morebitnih potovanj, malo pa kar tako za splošno razgledanost in kot zanimivost. Lahko bi sicer kaj pripravila, vendar sem zaradi fotografiranja žal mnogokrat preslišala razlage vodičev o drugih značilnostih držav. Sem bolj vizualni človek in hkrati perfekcionist, zato bi mi vzelo dosti časa, da bi se spet poglobila v vse podatke posameznih držav. Kakšno bi že lahko predstavila, vendar na splošno želim pri tej razstavi predvsem spodbuditi ljudi, da si upajo iti na potovanja. Mnoga potovanja so že cenejša kot tedenski dopust na Hrvaškem.

ŠP: Si članica Društva popotnih fotografov in tudi članica Likovnega društva 2002. Si od fotografije prišla k slikarstvu ali je bilo obratno?

NH: Najprej sem začela malo več fotografirati in nato sem spoznala še slikarje ter se jim pridružila. A za kake večje slikarske dosežke bo treba še veliko vaditi in počakati.

ŠP: S skupino, s katero si bila v Etiopiji, se še vedno redno srečujete. Kaj vas je po tvojem mnenju tako povezalo? Načrtujete še kakšno potovanje v Etiopijo?

NH: Menim, da je velikokrat za povezavo sopotnikov odgovoren vodnik. Zdi se mi pomembno, da naredi v prvih dneh kak dogodek, da se sopotniki na kratko predstavijo. Seveda je odvisno tudi od drugih dejavnikov. Ja, res je, da smo »Etiopijci«, kot se imenujemo, fajn skupina in še se srečujemo. Veliko je dolgoletnih popotnikov, vsak ima kako zanimivo zgodbo, kar še dodatno obogati človeka. Pravijo, da sem zelo komunikativna in odprta oseba, tako da po vsakem potovanju vedno ostanem v rednem stiku z vsaj nekaj ljudmi. Tako se širi krog znancev tudi za potovanja, vendar kot smo opažali, se redko zgodi, da bi se zbralo več ljudi za ponovno potovanje. Imamo namreč različne želje, katere države bi obiskali, različne možnosti glede dopusta, denarja… Vendar pa se v tej skupini dogovarjamo za ponovno potovanje v Etiopijo, saj smo pred leti v glavnem videli le južni del, zato bi si želeli ogledati še ostalo.

ŠP: Tvoja potovanja niso zgolj turistična. Resnično so popotniška, rada se srečuješ z ljudmi in s tvojih fotografij se vidi, da si z njimi vzpostavila določen zaupen odnos. Bi morda o tem kaj povedala?

NH: Od nekdaj me zanimajo ljudje. Najbolj otroci in starejši. Rada se jim nasmehnem, jih fotografiram, če so temu naklonjeni in jim velikokrat tudi pokažem fotografijo na fotoaparatu, kar jih še posebno razveseli. Veliko ljudi je zelo veselih, da so prav oni izbranci za fotografiranje. V Etiopiji sem z njimi igrala namizni tenis, postavljala šotor, jim lakirala nohte. Tako so bili navdušeni nad tem, da sem lakirala nohte tudi po dve uri in tudi starejši gospodje so čakali na kak polakiran barvast noht :). Žal pri potovanjih v skupinah ni vedno veliko časa vzpostaviti kak globlji odnos, vendar za hitro popotniško fotografiranje je dovolj, da začutijo, da si prijazen, odprt ter naklonjen. Poskušala sem biti dostopna in nevsiljiva ter nisem fotografirala za vsako ceno.

ŠP: Sodelovala si na več skupinskih fotografskih in slikarskih razstavah. Med drugim s razstavljala na portoroški Fakulteti za turizem. Kakšna je bila takrat tema vaših fotografij?

NH: Včasih se udeležim kakega fotografskega in slikarskega projekta, da se prisilim kaj ustvariti. Tema je bila slovenska kulturna dediščina. Na Slovenskem veleposlaništvu v Berlinu smo predstavljali Slovence. Fotografirala sem slikarja Matjaža Stoparja, ki slika 250 žensk iz Ljubljane. Zanimive so mi teme na projektih, a žal velikokrat nimam časa za udeležbo.

ŠP: Boš v prihodnje lahko povezala znanje ekonomije, smisel za umetnost, čut za človeka, njegove stiske in njegovo veličino?

NH: Upam :). Lepo postavljeno vprašanje, ob katerem se prav ustavim s svojim razmišljanjem, kako se vse to da res povezati. V prihodnosti bi se rada dotaknila predvsem drugega dela in ekonomijo obdržala samo toliko, kot bo nujno potrebno. Študija na Pedagoški in Teološki fakulteti sta mi dala izzive za delo v prihodnosti, vendar je to zaenkrat še samo pri ideji.

ŠP: Sredstva, ki bi jih obiskovalci darovali ob ogledu tvoje razstave v izolski knjižnici, si želela nameniti društvu Sonček  in v dobrodelne namene. Lahko poveš kaj več o tem?

NH: Osebno poznam fanta s cerebralno paralizo in posledično kako težko je dobiti sredstva v naši državi. Zato bom namenila 70 % od darovanih prispevkov Sončku – Zvezi društev za cerebralno paralizo Slovenije so.p., 30 % pa bo namenjenih za pomoč Etiopiji in ta del bo tja osebno odnesla prijateljica, ki v tamkajšnji sirotišnici dela kot prostovoljka. Lahko pa se prostovoljni prispevek nakaže tudi direktno na transakcijski račun Sončka:  02085-0017410410 pri Novi Ljubljanski banki.

ŠP: Na otvoritvi tvoje razstave v Izoli se je razvil zanimiv pogovor o tem, kaj je popotniška fotografija in o tem, ali imamo pravico vdirati v življenje domačinov, jih fotografirati, presojati, soditi ali spreminjati njihov način življenja.  Tvoj pogled na to?

NH: Se strinjam, da pretirano poseganje na katerokoli področje ni dobro, vendar menim, da nekateri tudi že pretiravajo glede varstva osebnih podatkov. Sama sem to najbolj začutila, ko smo šli kdaj fotografirat živali v kak naraven park in sem se zamislila nad smislom trume turistov, ki lovi v svoj objektiv živali. Motili smo jih namreč z glasnim govorjenjem, še bolj pa s kakimi hrupnimi čolni, avtomobili… Zato nekih fotografij živali niti nimam, ker se mi ni zdelo primerno. Na en način je podobno z ljudmi, vendar v primeru, da se kdo ni želel fotografirati, sem takoj upoštevala to željo in kot sem že prej omenila, sem pristopala previdno, s prijaznostjo in spoštovanjem. Mnogokrat so bili celo zelo veseli, da sem izbrala prav njih in jim zato tudi pokazala fotografijo.

ŠP:  Sama prihajam iz kraja, ki so mu po drugi vojni namenili turistični razvoj. Danes se k nam zgrinjajo take množice turistov, da se še gibati ne moremo neovirano po naših ozkih ulicah. Kaj imajo od turizma navadni ljudje, ne vem, vem pa, da marsikoga  motijo hrupne prireditve na odprtem v poletni sezoni. Kakšen je tvoj pogled na množični turizem?

NH: Verjamem, da ni lahko v poletnih mesecih živeti ob morju, vendar nimam izkušenj s tem. Še vedno pa se mi zdi, da je razvoj turizma za mnoge možnost zaslužka in predstavlja ugodnejše življenje, saj vpliva tudi na sam razvoj regije. Hkrati turisti prinesejo tudi kake navade, običaje, svoj jezik… kar tudi obogati ljudi, ki jih gostijo. Verjetno bi si na vzhodu ali jugu Slovenije želeli vsaj delček tega, pa žal ni takega povpraševanja in se morajo zato voziti zelo daleč dnevno v službo. Tako da mislim, da množični turizem še vedno prinese več dobrobiti kot negativnih plati – je pa vsekakor treba paziti na okolje, se prilagoditi in načrtovati  trajnostne rešitve soočanja z rastjo obiska. Naša Primorska vsaj nima turistov vse leto, kar je tudi prednost v primerjavi z nekaterimi drugimi destinacijami sveta.

ŠP: Nataša, bi nam želela za konec še kaj povedati ali položiti na srce?

NH: Moja razstava bo naslednja leta krožila še po drugih mestih in vabljeni na ogled. Upam, da koga navdahnem za fotografijo, dobrodelnost in morebitno potovanje v prihodnosti – predvsem izven ustaljenih in poznanih (evropskih) držav. Naj se ljudje ne bojijo potovati, saj to vsekakor širi obzorja, doprinese nešteto izkušenj, dogodivščin in še marsikaj drugega ter obogati življenje. Celo na vročem jugu Etiopije sem videla turiste iz Nemčije, ki so imeli v povprečju vsaj 80 let. Potovanja človeka predvsem duhovno obogatijo; prinesejo pa tudi vztrajnost, iznajdljivost, razgledanost, prilagodljivost, samozavest, pogum… kar pa koristi na vseh drugih življenjskih področjih.
Predvsem pa se turisti po parih potovanjih v manj razvite države večinoma še bolj zavedajo, kako lepo in enostavno življenje ima večina ljudi pri nas.

ŠP: Hvala za pogovor in zaupanje. Veliko sreče in  uspehov še naprej!

 


Pogovarjala se je Špela Pahor

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2018 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Natečaji

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko