Muzeji

  • img_2977
    Foto Katjuša Štih
  • img_2978
    Foto Katjuša Štih
  • img_2982
    Foto Katjuša Štih
  • img_2988
    Foto Katjuša Štih
  • img_2990
    Foto Katjuša Štih
  • img_2993
    Foto Katjuša Štih
  • img_2997
    Foto Katjuša Štih
  • img_2999
    Foto Katjuša Štih
  • img_3015
    Foto Katjuša Štih

Žganjekuha po starem

Katjuša Štih | 28.1.2010 | Komentarji 0

Ste že kdaj videli, kako se je nekoč kuhalo žganje? Drago Makovec vas v svojem žganjarskem muzeju blizu Razkrižja (Šafarsko 13), le nekaj metrov oddaljenem od hrvaške meje, obogati tudi za to izkušnjo. Pri Makovčevih si lahko namreč poleg starih predmetov ogledate tudi žganjekuho na star način. Temu služita dva kotla, urejena tako, kot je bilo to nekoč urejeno na starih kmečkih gospodarstvih. Kuha se z drvmi, priprava žganja pa poteka na način in s pripomočki, kot je to potekalo nekoč. In ni ga lepšega, ko si na lastne oči lahko pogledamo, kako se je nekoč kaj delalo. Pri žganjekuhi je to še posebej zanimivo, saj že od daleč lepo diši.

 

Ko okrog vogalov prijetno zadiši …

Preden pridejo obiskovalci od blizu in daleč, Drago v stari peči, ki jo je sam sezidal, zakuri ogenj ter v starem kotlu pripravi »plaviš«, iz katerega po drugem žganju nastane žganje ali po domače šnops. Ko pridejo obiskovalci, se po muzeju in okrog njega že vije prijeten vonj po sadju, iz katerega se kuha žganje. Pridružijo se mu ravno takrat, ko začne teči, na začetku zelo močan šnops, potem pa vedno manj močan. In tako je pri Makovčevih dejansko vsak dan, ko je slabo vreme. Takrat se žge. Zjutraj ali popoldne Drago zakuri in začne žgati, ponavadi se mu pridružijo še prijatelji in sosedje, in večer se spremeni v prijetno druženje s kartami.

Naj vam povemo celoten postopek kuhanja žganja. Žganje, ki ga vsako leto skuhajo preko 600 litrov, pri Makovčevih pripravljajo iz jabolk, sliv, vina, hrušk, vinskih tropin in češenj, dodajajo pa tudi meto. Sadje mora biti čisto, zdravo in zrelo. Jabolka je treba pred prvim žganjem še zmleti, jih dati v sod, da zavrejo, da se sladkor spremeni v alkohol. Predolgo ne smejo čakati, saj lahko drugače »okisnejo«. Ta jabolka so potem pripravljena za prvo žganje. Iz njih dobijo najprej plaviš, ki ga ponovno žgejo in dobijo šnops. Izmerijo mu količino alkohola; nekoč so to delali tako, da so kozarec z žganjem močno stresli in so že na osnovi penastega venca, ki se je naredil po robu kozarca, vedeli, kako močno je žganje. Žganje mora biti močno (50 % alkohola), da kasneje, če pripravljamo likerje, iz sadja potegne dovolj sladkorja, barvo in okus. Pri Makovčevih izdelujejo likerje iz plodov, ki jih nabirajo doma oziroma v bližnji okolici. Tako pridelajo hruškov, jagodni, borovničev, malinin, marelični, kutinov, nešpljin, ribezov, robidov, jostin pa še kakšen liker. V žganju namakajo tudi jabolčne krhlje, in sicer najmanj pol leta, da žganje dobi barvo in da iz sadja potegne sladkor. Še na nekaj me opozorita Irena in Drago Makovec; likerji se ne izdelujejo iz slivovice, ta namreč iz sadja ne potegne dovolj, ampak iz vseh drugih vrst šnopsa.

 

Domači lek

Da je šnops tudi domači lek, seveda zaužit v majhnih količinah, Irena in Drago dokazujeta z lastnimi izkušnjami. Drago je pred več kot dvajsetimi leti imel hude težave z mandlji, angina za angino se mu je ponavljala, pomagala bi mu samo operacija. Pa si je to težavo pozdravil z žganjem; zjutraj vsak dan naredi en majhen požirek šnopsa. Na operacijo še do danes ni šel, prav tako pa nima več težav z mandlji.

Po ogledu muzeja in shranjevanja šnopsa na podstrešju stavbe, ki so jo Makovčevi sami zgradili iz stare opeke in ga preuredili v muzej (stare omare, slike, gramofon, peč, mize, stoli, petrolejke …), sledi pokušina žganja in likerjev. Do sedaj so bili še vsi obiskovalci navdušeni nad okusom. Recepta za likerje nimajo, vse delajo po okusu, najprej majhen vzorec, potem pa tistega, ki jim je najbolj všeč, naredijo večje količine. Drago se še sedaj spomni, kako so nekoč »jedli« žganje. Na kocke narezani kruh so namočili v žganje, ga povaljali v sladkorju ter pojedli. To je bila krepostna jed, ki so jo dajali tudi konjem, da so zmogli težko delo s vprego. Po pokušini je možen tudi nakup domačega žganja in likerjev. Če obiskovalci želijo, jim Irena v krušni peči speče tudi domači kruh ali razkriške mlince. Vas kaj mika, da se ustavite v njihovem koncu? Če bi jih radi obiskali ali dobili še kakšno informacijo, se obrnite na TIC Razkrižje (02 584 99 12, tic@razkrizje.si). Poleg žganjarskega muzeja si lahko ogledate še čevljarskega, kovaškega, oljarno, prazgodovinsko naselbino, Ivanov izvir, celoten Razkriški kot med Ščavnico in Muro, romarsko cerkev …

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko