Muzeji

  • img_1751
    Katjuša Štih
    Kovaški muzej Horvat v Razkrižju
  • img_1750
    Katjuša Štih
    Kovaški muzej Horvat v Razkrižju
  • img_1775
    Katjuša Štih
    Anton Horvat, lastnik muzeja
  • img_1768
    Katjuša Štih
    Kovaški muzej Horvat v Razkrižju
  • img_1758
    Katjuša Štih
    Kovaški muzej Horvat v Razkrižju

Kuj železo, dokler je vroče

Katjuša Štih | 22.9.2009 | Komentarji 0

V kovaškem muzeju Horvat v Razkrižju vedo, da ta pregovor ni za lase privlečen. Njihova kovačija, ki beleži že več kot 150-letno tradicijo, je najstarejša še vedno delujoča kovačija v Pomurju. Pravo leseno oglje, dovolj močan ogenj, žareče železo ali jeklo, pravo oblikovalsko kladivo in kovanje se začne.

 

Črni in prepoteni

»Življenje kovača ni nikoli bilo rožnato,« pravi kovač Anton Horvat, lastnik muzeja, »moj oče, ki je izučil mnoge kovače, je vsakemu vajencu razložil, kaj ga v tem poklicu čaka: črn si, izmučen ter preznojen – v isti uniformi in delu boš vse življenje.« Marsikdo si je takrat premislil. Vsak mojster je že takoj prve dni vedel, kateri vajenec je za kovača, kateri pa ne. Ko je videl, da se vajenec drži bolj nazaj, tako od ognja kot od kovanja, je vedel, da ne bo pravi za ta posel. Po tednu ali mesecu dni se je z njim pogovoril in mu rekel, da ta poklic ni zanj. Pa si je marsikdo oddahnil. Še posebej, če so ga k temu delu silili starši. Mnogi so namreč mislili, da imajo kovači veliko denarja, saj so imeli ogromno dela. »Res je, delali smo od zore do mraka, cela družina, vendar denarja nismo nikoli imeli,« pravi Anton. Pregovor, da 'ko kovač udari, zleti dinar', ni držal. Tisti dinar je namreč le redkokdaj zletel, le kakšno nedeljo ga je oče šel iskat. Ponavadi je bilo plačilo blagovne narave: mi vam voz, vi nam svinjo idr. Saj, kako bi kmetje, ki so bili prav tako revni, lahko plačevali drugače kot v pridelkih, ki so jih pridelali. Ob tem se je Anton spomnil neprijetnih dogodkov z rubežnikom. Prišel je že večkrat in vedno so se mu skrili. Enkrat pa se je oče odločil, da se ne bodo več skrivali. Rubežnik, ki se je pripeljal takrat še na kolesu, je vprašal, ali ima denar. »Nimam,« je odgovoril njegov oče. »Potem vam bomo nekaj zarubili,« je odvrnil rubežnik. »Edino to imam,« in pokazal je na svojih osem otrok. Takrat se je rubežnik obrnil in ni več prišel, saj je videl, kakšno gorje jim je delal.

 

Kovaške šege in navade

Takšnih in drugačnih zgodb je še veliko. Seveda so bili tudi kakšni prijetnejši dogodki. Ni je bilo večje sramote za kovača, če ni imel žebljev. Takrat je bil kovač kaznovan, ampak kazen ni bila huda – kakšen litrček vina. Na tak način pa je bil kaznovan tudi vsak, ki si je pri kovaču z vžigalico prižgal pipo ali cigarete. Že v starih cehovskih pravilih je bilo zapisano, da si pri kovaču ogenj lahko nekdo prižge samo z ogljem iz kovaškega ognja ali z žarečim železom. Strogo pa so se v vsaki kovačiji držali pravila, da se na Florjanovo (sv. Florjan je tudi zaščitnik kovačev oz. vseh, ki delajo z ognjem) ne sme kuriti v kovačnici. Tisti dan so bili z ognjem še posebej previdni.

Kovačija Horvat, ki živi že četrto generacijo, se je nekoč ukvarjala s podkovanjem živali, izdelavo vozov, plugov in bran za vprego ter drugih kmetijskih orodij (motike, krampi, lopate). Nekaj teh izdelov, ki jih je Anton iskal več let, je tudi razstavljenih v okviru muzeja. Predvsem pa je muzejska zbirka pomembna zaradi 361 kosov kovaškega orodja, največ je oblikovnih kladiv in različnih klešč. Vso to orodje se je uporabljalo na njihovi kovačiji.

V muzeju, ki je odprl vrata leta 1997, so ohranjena tudi orodja iz drugih propadlih kovačij. Spomin nanje bo tako ostal. Dobrodošel je vsak mimoidoči, saj je muzej vedno, razen ko lastnika ni doma, odprt, za oglede pa se lahko naročijo tudi skupine po telefonu 02/589-10-72 ali 041/447-899. Po predhodnem dogovoru pa k njemu pridejo tudi šolarji ter se poizkusijo v kovanju.

 

Kovač še kuje

In kaj dela kovač danes, ko ni več potreb po vozovih in plugih, saj so jih zamenjali stroji? Anton še vedno kuje konje, okrog 50 letno, pred leti, ko sta mu roka ter hrbtenica še dopuščali, jih je skoval tudi 200 do 300 letno. Predvsem pa izdeluje razne spominke in obeske, kot so podkve, križci, svečniki in meči, ki jih obiskovalci z veseljem kupijo. Podkev je simbol sreče, zato si jo vsak rad odnese domov. Najbolj je ponosen na svoje meče, ki so razstavljeni na domačiji. Vanje je vložil ogromno dela, za največji kraljevski meč je potreboval več kot 400 ur dela. Nanje je zelo ponosen, hkrati pa se je s tem želel tudi zahvaliti svojim prednikom za vse, kar so mu zapustili. Njegov pradedek Filip je bil namreč po izdelovanju mečev in rezalnega orodja poznan daleč naokoli, žal pa nima nobenega njegovega meča. V kovaško delo pa vpeljuje tudi svojega vnuka, ki z veseljem poprime za kovaško kladivo.

Še bi lahko govorili, zgodb namreč človeku, ki v kovaštvu živi že od otroštva, ne zmanjka. Če se boste pri njem ustavili, zagotovo ne boste hitro odšli. Tako živo kot on pripoveduje le redkokdo. Ob ogledu razstavljenega orodja in izdelkov pa si vse slišano tudi lažje predstavljamo.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko