Muzeji

  • spomenikpitagorisamosgrcija
  • tudi_gradovi_so_spomeniki-_grad_drakule_v_romuniji

Spomeniki – ogledalo družbe

Katjuša Štih | 7.10.2009 | Komentarji 0

Vsak dan se sprehajamo mimo njih, pa jih sploh ne opazimo. Tam stojijo, nas nagovarjajo, gledajo ... Govorimo o spomenikih, predvsem tistih, ki stojijo na podstavku nekje na ulici ali trgu. Dolgočasna tema, porečete. Ne, pa ni, predvsem zato, ker spomeniki zajemajo mnogo več kot le kip na podstavku, spomeniki so tudi stavbe, nagrobniki, ljudske pesmi, umetniška dela, ohranjeni zakladi narave. Ne razumite narobe, tudi kip Franceta Prešerna na osrednjem trgu v Ljubljani in vsi ostali so pomembne priče slovenske zgodovine. Vendar so le-ti eni izmed mnogih.

 

Brižinski spomeniki in spomenik krompirju

Brižinski spomeniki so rokopisne listine, najstarejše ohranjeno delo v slovenskem jeziku in ne kakšni kamniti bloki, kot velikokrat zmotno mislimo. Triglavski narodni park, najstarejša trta v Mariboru sta primera naravnih spomenikov, cerkve, gradovi so primeri umetniškozgodovinskih in etnoloških spomenikov, veliki kitajski zid in egipčanske piramide so pomembni kulturni spomeniki v svetovnem merilu, prav tako sodobnejša Kip svobode v New Yorku ali Eiffelov stolp v Parizu, če naštejemo samo nekaj bolj znanih. Postavljajo pa tudi nenavadne spomenike. V italijanskem mestu Piobbico so postavili spomenik grdim. Iz Italije namreč izhaja svetovno združenje grdih ljudi, kjer poudarjajo predvsem notranjo in ne zunanjo lepoto. Zato so se odločili, da si bodo postavili spomenik. Lani so v Sloveniji, natančneje v Šenčurju pri Kranju, ki je znan po pridelavi krompirja, postavili prvi svetovni spomenik krompirju. Pa tudi drugje so različne rastline inspiracija za spomenike. V romunski vasici Pericei so postavili spomenik čebuli, ki za prebivalce pomeni že od nekdaj glavni vir dohodka. Šestmetrski spomenik je financiral domačin, ki je obogatel prav s prodajo čebule. V bosanskem mestu Bijeljina so postavili spomenik zelju – kulinarični posebnosti njihovega območja.

 

Velika konzerva v Sarajevu

Nekatere spomenike postavljajo tudi v posmeh. Velika konzerva sredi Sarajeva sporoča, da se ljudje z gnusom spominjajo konzerv Ikar, ki jih je mednarodna skupnost pošiljala Sarajevčanom med vojno od leta 1992 do 1995 ter jim je potekel rok trajanja. Risani junaki, zvezdniki, vsi ti dobivajo spomenike v sodobnem času. V zgodovini pa so spomenike dobivale predvsem pomembne osebnosti ali so jih postavljali v spomin na pomembne dogodke. Pravi razcvet so javni spomeniki dobili predvsem v 19. stoletju, ko so poleg vladarjev in cesarjev spomenike dobili tudi drugi pomembni meščani, umetniki, vojskovodje idr. So pa spomeniki, tako kot jezik, tudi pomemben identifikacijski element pripradnosti neki skupnosti, predvsem lastnemu narodu oziroma državi. Zato ne čudi, da so v slovenskem prostoru postavili spomenik avstrijskemu cesarju Francu Jožefu, kralju Petru I. in njegovemu sinu Aleksandru I. kot spomin na združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po drugi svetovni vojni pa so sledili kipi Josipu Brozu – Titu, Borisu Kidriču in Edvardu Kardelju. Vse te zgodovinske osebnosti so pomembno vplivale na zgodovinski razvoj dogodkov na naših tleh, zato so aktualne oblasti menile, da si zaslužijo priznanje na javnem mestu. Naj na tem mestu še povemo nekaj o kipih konjenikov, ki krasijo skoraj vsako evropsko prestolnico. Če ima konj dvignjeni obe prednji nogi, je jezdec umrl v boju. Če samo eno, je umrl za posledicami boja, če pa ima konj obe nogi na tleh, je konjenik umrl naravne smrti.

 

Postavljajo jih in rušijo

Nacionalni spomeniki so polni simbolike, njihovo postavljanje ter večkrat tudi rušenje pa vedno spremljajo čustva in napetosti. V mislih imamo predvsem spomenike državnikom. Ob spremembi oblasti so pogosto spomeniki, ki spominjajo na polpreteklo dogajanje v družbi, porušeni ali prestavljeni. Eni jih postavijo, drugi podirajo.Tako so bili odstranjeni Titovi spomeniki, nekateri v muzeje, drugi neznano kam, padel je Berlinski zid, padali so spomeniki Leninu in Stalinu v Sovjetski zvezi, podobno spomeniki Sadama Huseina v Iraku. Medtem ko na drugi strani spomeniki Prešeru, Trubarju, Vodniku pri nas še vedno stojijo. Kulturniki in umetniki namreč niso tako zelo na udaru, kot državniki.

Posebno vrsto spomenikov predstavljajo tudi nagrobni spomeniki, ki jih postavljamo v spomin na pokojne in ki svojcem predstavljajo vez s predniki.

 

Zakaj jih ne opazimo?

In zakaj jih torej bolj ne občudujemo? Mogoče je vzrok ravno v njihovi javnosti. Ker so vsem dostopni, se nanje sploh ne oziramo. Kar imamo pred nosom, pogosto ne opazimo. V nasprotju s kipi v galerijah in muzejih, ki jim posvečamo posebno pozornost in jih natančno preučujemo. Če bi spomenike prestavili v zaprte prostor, bi izgubili svoje bistvo, to je javno nagovarjenje občinstva. Je pa res, da spomenike, mimo katerih vsak dan hodimo, poznamo, vemo, na kaj nas želijo spomniti, zato nanje nismo pozorni.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko