Muzeji

  • vodno_mlinsko_kolo
  • stajnkov_mlin
  • dva_valjcna_mlina_konec_19.stojetja
  • druzina_zemljic_ohranja_tradicijo
  • glavni_izpust_moke_v_vrece
  • konrad_repa_pri_obnovi_mlina
  • velika_tehtnica

Ob bistrem potoku je mlin …

Katjuša Štih | 3.11.2009 | Komentarji 1

Pri mlinarjih je bilo še pred pol stoletja zelo živahno: kmetje so prinašali žita, vodno kolo je v sezoni delalo skoraj brez postanka, mlinski kamni so mleli dan in noč. Danes je slika drugačna. Nekaj večjih mlinov, ki so se modernizirali, še obratuje, tiste manjše pa so zaprli, saj njihova moka ni več cenovno konkurenčna tisti v trgovskih centrih. Eden izmed teh manjših zaprtih mlinov je tudi Stajnkov vodni mlin v Savcih v občini Sv. Tomaž. Mlin, ki ima več kot 200-letno tradicijo, je prvič prenehal delovati leta 1984, ko je umrl njegov lastnik mlinar Alojz Stajnko. Do takrat so žito v mlin vozili tako iz sosednjih vasi kot iz tistih malo bolj oddaljenih v občini Juršinci ter krajevnih skupnostih Velika Nedelja in Podgorci. Večji kmetje so zrnje vozili s pomočjo domače vprege, tisti manjši pa so si vreče naložili na hrbet ali 'šajtrge' in pot pod noge. Cele skupine ljudi so se tako vile do mlina. Nekateri izmed njih so se tudi podpisali na tramove v mlinu in tako za večno pustili svoj pečat. Nekoč se je pri vsaki hiši pekel kruh, zato je bila moka nepogrešljiva. Mleli so gladko, ostro in krušno, bolj temno moko. Kmetje te temnejše moke niso ravno cenili, velikokrat so se nad njo hudovali, češ »da je samo za svinje«. Niso se zavedali, da ima ta moka v sebi veliko več zdravju koristih sestavin kot bela moka. Kljub necenjenosti so kruh pekli ravno iz nje.

Mlin, ki ga je Alojz kupil davnega leta 1935, je s polno paro deloval do šestdesetih let prejšnjega stoletja, potem pa so se začela nihanja. Enkrat več, drugič manj dela. Z mlinarjevo smrtjo leta 1984 je tudi mlin prenehal delovati. A le za nekaj let.

 

Obnova mlina

Ponovno so mlin odprli po temeljiti obnovi leta 1996. Družina Zemljič, ki še danes skrbi zanj, se je odločila, da bo nadaljevala mlinarsko obrt, ki jo je začel oče. Skupaj z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor so ga začeli obnavljati leta 1995 pod budnim očesom Aleša Ariha. Konrad Repa, veliki mlinski mizarski mojster, ki je delal mline po celi Jugoslaviji, pa ga je z veliko natančnostjo tudi obnovil. Mlin so obnovili tako, da je ohranil svojo prvotno dušo kljub novim elementom, ki so potrebni za boljše delovanje. Po otvoritvi je mlinarsko obrt prevzel Marko Zemljič, vnuk pokojnega mlinarja Alojza, ki se je v ta namen tudi izučil za mlinarja. Pomagala pa sta mu mati (mlinarjeva hči) in oče. Na mlinu je namreč veliko dela; prelaganja, dvigovanja in nošenja. Zrnje je bilo treba najprej prečistiti v treh čistilnih napravah. Prečiščeno zrnje je nato mlel dvojni valjčni mlin. Pšenični zdrob, ki so ga dobili po tem prvem mletju, so presipali v dvojni gladki valjčni mlin in tako so dobili moko. Mleli pa so tudi koruzo in druga žita. Iz 1500 kilogramov kakovostnega pšeničnega zrnja, ki se je mlelo 45 ur, so dobili 65 do 68 odstotkov moke, torej okrog 1000 kilogramov. Če je bilo zrnje slabše kakovosti, kar je ponavadi bilo, je bilo moke manj. Elektriko so pridobivali s pomočjo turbine, ki so jo poganjali vodno kolo ter elektromotorja. Da je vodno kolo dobro delovalo, je morala biti voda dovolj visoka, zaradi nihanj vodne gladine pa je nihala tudi proizvedena elektrika.

 

Mlin ne melje, je pa na ogled

Potem pa so nastopile težave. Marko je dobil astmo in vedno težje je opravljal mlinarska dela. Peki so hoteli moko po čim nižji ceni, pa tudi drugi izdatki so bili veliki, venomer se je kaj pokvarilo, tako da se proizvodnja ni splačala in so mlin pred tremi leti zaprli. Kmetje, ki so vozili svoje zrnje v Stajnkov mlin, še danes pravijo, da ga pogrešajo. Moka, ki jo je mlel, je bila namreč bolj trpežna kot tista, ki jo kupiš v trgovini, pravijo.

Da je na mlinu, ki ne deluje, še vedno živahno, poskrbijo obiskovalci, tako domači kot tuji. Zemljičevi se namreč zavedajo pomena mlina tako iz etnološkega, izobraževalnega in turističnega vidika, zato obiskovalce sprejmejo z odprtimi rokami. Obiskovalci, predvsem skupine, naj predhodno pokličejo na 02/719-52-66 ali 051/728-314. Pa četudi se boste oglasili kar tako, ker se boste potikali po tem koncu Slovenije, vam ne bodo zaprli vrat pred nosom. Tako, mi pa bomo napisali samo še to, kar smo obljubili v naslovu. Slovensko narodno pesem o mlinu.

 

Ob bistrem potoku je mlin,

a jaz sem pa mlinarjev sin.

Ko mlinček ropoče in voda šumlja,

srce mi veselo igra, igra.

Če mlinček pri miru bi stal,

bi mlinar in kmet žaloval.

In otrok bi jokal ter tožil glasno,

kako je brez kruha hudo, hudo.

Komentarji

  1. jotka | 3.11.2009, 09:09
    Zdi se, da smo na resnico iz pesmi nekako pozabili ...

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko