Zdravje

  • img_11853_med

Bolniki, izgubljeni v labirintu zdravstvenega sistema

Dragica Bošnjak, www.viva.si | 5.5.2014 | Komentarji 0
Razmišljanje o slovenskem zdravstvu je v novejšem obdobju na razpotju med javnim, zasebnim in tistim nekje vmes. Izrečenih je bilo neskončno veliko besed, pisalo se jetudi "knjige" vseh barv, ki pa so kmalu končale v predalih, saj so bili pogledi interesnih skupin in vplivnih posameznikov na ureditev zdravstvenega sistema in znotraj tega na delovanje zdravstvene stroke ves čas zelo različni.

Iz zdravniških vrst je v zadnjem času vse pogosteje slišati pobude za več zasebnega zdravstva, ki naj bi v nasprotju s sedanjo "uravnilovko" javnega plačnega sistema, v katerem so skupaj garači, odlični strokovnjaki in vsi drugi, omogočalo "pošteno plačilo po količini in kakovosti" obravnavanih bolnikov, zaradi česar naj bi bilo tudi "bolj racionalno". Pri tem je slišati tudi pripombe druge strani, češ da lahko "zasebniki svojo klientelo izbirajo in se tako ponašajo z dobrimi rezultati, predvsem terciarne javne zdravstvene ustanove pa "morajo zdraviti vse po vrsti, tudi najtežje in najdražje bolnike". Toda to in vprašanje, kakšna je v resnici usoda bolnikov, "ki se jih menda marsikje radi otepajo", je že druga zgodba.

Tako kot je vredna resnega razmisleka tudi zgodba o zavarovalnicah, ki bi se rade zgledovale po zdravstvenem sistemu, kakršnega poznajo v ZDA. Tam je izredno pomembna vloga dobro plačanih zavarovalniških zdravnikov;njihov bonus pri plači je odvisen od zapravljivosti oziroma varčnosti zavarovalnice. Oni, pravijo, bolj kot pri nas odločajo o tem, kdaj bo zavarovalnica odvezala mošnjo,usodne podrobnosti pa se pogosto skrivajo v drobnem tisku … Tisti, ki radi dajejo za zgled "vrhunsko zdravstvo onkraj luže", bi morali vedeti oziroma ne zamolčati umazanih podrobnosti: primeri, ko resna bolezen zgolj zaradi neugodne zavarovalniške pogodbe ali tega, da je človek brez nje, kljub vsej vrhunski medicini, ki jo za lastnike, zase ali za koga drugega opravljajo Hipokratovi zapriseženci, kaj hitro utegne pomeniti bankrot vse družine, če bolnik sploh ima takšno "varno ozadje".

No, pri nas so očitno še najbolj trdovratni in neizogibni lobiji, opremljevalci bolnišnic, mešetarji z medicinskim materialom (in z javnim denarjem) ter farmacevti (vloga zadnjih je še najmanj sporna, saj je njihova dejavnost zelo regulirana). Velikokrat načet, vendar nikoli do konca pojasnjen, kaj šele rešen osir. Zato so se pri nas "odločno lotili velike korupcije, ko gre za čakalne liste in donacije za izobraževanje zdravnikov", kjer je najlaže zagotoviti preglednost in postaviti stvari na svoje mesto.

Na koncu naše "zdravstvene verige" – ter igre politikov, ki se očitno ne znajo upreti škodljivim lobijem, poleg tega pa niso sposobni v konstruktivnih razpravah oblikovati ter sprejeti vsem državljanom dosegljivega zdravstvenega sistema in kakovostne medicine – ostajajo bolniki, vsakdomed nami, ki se lahko že jutri znajde v tej vlogi … Čeprav s prispevki, premijamiza "prostovoljno" dodatno zdravstveno zavarovanje, pa tudi z davki in s trošarinami plačujemo delovanje zdravstvenega sistema, tako rekoč nimamo omembe vrednega vpliva na njegovo delovanje.Vsaj v določeni meri bi jo lahko imela društva bolnikov in njihove zveze. Če bi bolniki in njihova društva bolj konstruktivno sodelovali, bi bili lahko v odnosu do (oblikovalcev) zdravstvene politike in medicinske stroke oziroma skupaj s slednjo močnejši pogajalci za stabilno zdravstvo, kakovostno medicino in svoje pravice. V povezavi s tem pa tudi za položaj številnih spregledanih bolnikov. Med njimi so, kotje bilo znova opozorjeno ob nedavnem mednarodnem dnevu, bolniki z redkimi boleznimi in drugi. Toda to – poleg pomoči varuhov bolnikovih pravic – zahteva veliko znanja, energije in neredko tudi pomoč pravnih in drugih strokovnjakov, ki si jih društva ne morejo privoščiti.

Kako (ne)učinkovite so organizacije bolnikov – če se omejimo na njihovo vlogo in tokrat ne poudarimo (ne)odgovornih in pristojnih, ki dopuščajo nastajanje nepopravljive škode in hazardiranje z življenji bolnikov – je najočitneje v primeru (ne)urejanja hematološkega oddelka v UKC Ljubljana. Čeprav na resnično skrajno neprimerne prostorske razmere na oddelku društva opozarjajo že desetletje in več, se stvari premikajo nedopustno počasi in po ustaljeni poti: najprej v lonec z marmelado pomočijo prste gradbinci, nato opremljevalci in dobavitelji medicinske opreme, vmes pa se vedno znova pritožujejo nad izidi javnih razpisov.

Dragoceni čas mineva, imunsko neodporni bolniki, ki jih ogrožajo za zdrave ljudi nepomembni mikroorganizmi, pa umirajo – pogosteje zaradi okužb kot zaradi svoje bolezni … Podobne zgodbe bi našli še na onkologiji in marsikje drugje.

V zadnjem času nekateri vse pogosteje vabijo organizacije bolnikov v različne organe bolnišnic, k sodelovanju z zdravniškimi organizacijami, ministrstvi, komisijami. Na papirju lepo, razprave na sestankihso živahne, sklepov je cela kopica, prav tako predlogov, javnih pozivov … Toda le kje se potem vedno znova vse izgubi? Kaj ostane od utopičnih (?) želja, ko gre vendar za pomembne odločitve, ki zadevajo naše zdravje, vse bolnike?

Vir: www.viva.si

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko