Zdravje

  • img_13044_med

Mag. Petar Papuga: Zdravje v škatlicah je velika iluzija današnjega razvitega sveta

Darja Zgonc, www.viva.si | 5.3.2015 | Komentarji 0

Neštetokrat bi lahko ponavljal osnovno sporočilo: zdravja ni ne pri zdravniku ne v škatlicah s tabletami, ampak je v krožniku, pipi, čevljih … V nas samih, torej," poudarja Petar Papuga, zdravnik in specialist za akupunkturo, vnet zagovornik integrativne medicine. V razvitem svetu so razmejitve jasne in samoumevne, prostor je postavljen tako, da je v ospredju dobrobit bolnika, pri nas pa mostov med uradno in komplementarno medicino še nismo zgradili, pojasnjuje. "Z obeh strani je slišati množico ne prav olikanih izjav, zato bi si upal trditi, da je v dialogu še vedno preveč pomanjkanja čustvene zrelosti. Če naj se rodi tudi zdravje na področju integracije, moramo biti pismeni, brez čustev, predani svojemu poklicu in pacientu ter nadvse potrpežljivi. Implementacija integrativne medicine bo uspešna le ob zdravi, vzajemni podpori medicine in zdravilstva."

Ste zdravnik uradne medicine, mojster tradicionalne kitajske medicine, magistrirali ste iz ionizirnih sevanj, ukvarjate se s funkcijsko medicino in še z marsičem drugim … Kako bi se opredelili – kaj ste predvsem?
Pri svojem delu rad podiram meje, ne želim jih ustvarjati, zato se težko umeščam. Ves čas se odpirajo nova področja, razbremenjena združitev vseh pa je osrednji dejavnik, po katerem hrepenim.

Vprašala bom drugače: kaj je v prvi vrsti vaš poklic?
Ljudi učim, kako naj postanejo in ostanejo zdravi – to je temeljna os mojega delovanja. Večkrat se pošalim, da jih učim, kako doseči, da ne bodo potrebovali zdravnikov. Moj cilj so zdravi pacienti, pri doseganju tega cilja pa izhajam iz kritičnega pristopa k prevladujočemu znanju o zdravju in njegove celostne dopolnitve.

Kakšna znanja vam je dala klasična medicinska fakulteta, kakšna šolanje na Kitajskem, kaj ste pridobili z raziskovanjem magnetnih polj oziroma sevanj in kaj z dolgoletnim praktičnim delom v Sloveniji?

Ves čas iščem, odprt sem za stvari, ki se dotikajo zdravja. Hvaležen sem vsem svojim učiteljem, ki so bili z mano zelo potrpežljivi. Ne prenašam didaktičnih klišejev, zato sem v medicinskih panogah, kjer je tudi ogromno intelektualiziranega neznanja, nekakšen protestant. Osrednje vodilo mojega iskanja, ne le v medicini, temveč v življenju nasploh, je vzročnost. Pri najpogostejših bolezni, kot so denimo visok krvni tlak, astma, degenerativne bolezni živčevja in prebavil, pa še vedno uporabljamo strategijo zdravljenja, ki se ne dotika vzroka, marveč zgolj blaži ali prikriva simptome.

Ali ste se kdaj ukvarjali samo z uradno medicino, ste kdaj delali kot zdravnik v ambulanti?

Samo dva meseca in pol, nato pa me je nadrejeni povabil na zagovor, ker je bila pacientka predolgo v ordinaciji. To se mi je zdelo nesprejemljivo, saj je bila gospa v hudi depresiji z znaki samomorilnosti, zaradi česar sva seveda potrebovala več časa za pogovor, kar sem nadrejenemu tudi pojasnil. Prepričan sem, da bi tudi danes brez težav sedel v zdravniško ordinacijo in normalno opravljal delo, saj vsakodnevno uporabljam vsa svoja znanja.

Ves čas poudarjate pomen kritičnega razumevanja in kombiniranja znanj. Integrativna medicina je medicina prihodnosti, pravite. Zakaj?
Vse človeške stvaritve so nekakšno zrcalo človekove nepopolnosti, in če iščete popolnost, potrebujete mozaik oziroma širok vpogled v vse. Treba se je razosebiti in poslušati vse – od šamana in stomatologa do iridologa in astrologa – pri tem pa biti kritičen in posebej pozoren na povezavo med vzrokom in posledico.

Zdi se, da smo v Sloveniji še precej daleč od tovrstne integracije …

Trenutno v Sloveniji deluje več kot devetsto ordinacij, podjetij in zasebnikov, ki se ukvarjajo s katero od vej zdravilstva ali s prodajo prehranskih dopolnil, ki slonijo na zdravilskih sistemih. To kaže na to, da pravzaprav nismo tako zelo daleč in da po svoje sledimo trendu integracije. Dopolnilne metode zdravljenja torej izvajamo, vendar nismo usklajeni z zakonom in izobraževanjem, pa tudi stanovsko ne. Prav zato lahko med nami najdete tudi veliko plevela. Veliko je "mrhovinarskih" prijemov, prevarantov, ki v iskanju zaslužka ponujajo drage in neutemeljene storitve, obljubljajo čudežne ozdravitve in mečejo slabo luč na zdravilstvo v celoti. To so konkretne posledice neurejenosti celotnega področja, na katerem ni ustreznega strokovnega nadzora, ljudje pa so posledično prepuščeni naključni izbiri zdravilske metode, ne da bi imeli vpogled v njeno dejansko učinkovitost pri težavi, ki jih pesti.

Zakaj je v Sloveniji prepad med uradno in komplementarno medicino še vedno tako globok?

Pri nas nismo zgradili mostov med obema medicinama, kar je posledica nekoliko ozkogledih izobraževalnih načel in ignoriranja kakovostnih raziskav o zdravilskih metodah oziroma o izsledkih integrativne medicine drugod po svetu. Če bi že imeli trdno zasnovane in kakovostne, zdrave mostove, bi bile stvari danes drugačne. Toda če naj te mostove zgradimo, bi se morali najprej odlično razumeti in se dobro poznati. Da bi to zaživelo, bi morali biti obe strani ustrezno izobraženi ena o drugi. Tozadevno bi bilo pametno v zadnje letnike medicine kot izbirni predmet uvesti integrativno medicino, zdravilci pa bi morali doseči temeljna biomedicinska znanja – vsaj na ravni srednje medicinske šole. To, kar se je doslej dogajalo na tem področju, pa bi še najbolje opisal z izrazom "ponesrečena komunikacija" – nihče namreč sploh ni vedel, za kaj gre.

Zdravniki navadno pojasnjujejo, da metod, ki niso znanstveno, empirično dokazljive, pač ne morejo jemati resno.

Zgodba o empiriji je dvojna, z njo lahko tudi manipulirate. Model uvajanja inovativnosti v človeško družbo vselej poteka korakoma – popolni ignoranci sledi zavračanje, zatem nevtralna oziroma mrtva faza, tej pa sledi sprejetje z vsemi veljavnimi dokumenti. Če si ogledate zgodovino medicine, hitro ugotovite, da je stroka vedno hrepenela po rešitvah. Morda smo bili v nekem trenutku znanstvenosti zapeljani v fragmentirano iskanje rešitev zgolj na področju presajanja organov ali tkiv, genetike, matičnih celic in drugih podspecialističnih vej medicine, zato se sleherna drugačna miselnost temu ni prilegala. Če bi bilo na področju integrativne medicine dovolj izobražencev, ki bi stvari znali popeljati naprej brez podcenjevanja in žaljivih besed, pri tem pa bi se držali iskanja dejanskih vzrokov bolezni in sledili učinkovitosti vsake posamezne metode, bi bili že zdavnaj v kakovostnejših odnosih. Tako pa se še zdaj vse konča z nekakšni na pol konfliktnimi razmerami.

V mnogih zahodnoevropskih državah je pri izbiri načina zdravljenja v ospredju tisto, kar je najboljše za bolnika, pri nas pa zdravniku, ki želi uporabljati komplementarne metode zdravljenja, grozi izguba licence.

Ne pozabimo, da konfliktnost izhaja iz nevednosti. Ljudje potrebujejo oporo, vendar ne vedo, kam naj se obrnejo. Stroka jim ne more svetovati, saj področja ne pozna dovolj dobro, zato nima opore, ki bi ji lahko pomagala oblikovati stališče do drugačne medicine. Množica čustveno obarvanih in škodoželjnih razprtij pa lahko povzroči zgolj škodo za bolnika.

Kako na vas gledajo kolegi zdravniki? Se kdaj posvetujejo z vami, vas vprašajo za mnenje?
Zelo sem vesel, da v dvaindvajsetih letih delovanja niti enkrat nisem prišel v konflikt s stroko ali s posamezniki znotraj nje. Vse, kar delam, je v korist pacienta, pri čemer je moje temeljno vodilo varnost. S kolegi zdravniki si izmenjujemo informacije in si pomagamo, tovrstno sodelovanje je pravzaprav nuja, saj imamo vsi skupen cilj – zdravje pacienta. Žal to sodelovanje za zdaj poteka le v okviru zasebnih stikov. Seveda bi bilo veliko bolje, če bi ga omogočale tudi stanovske organizacije.

Kako torej to sodelovanje udejanjiti tudi formalno? Kaj bi bilo treba storiti, da bi stvari premaknili?
Če ne zmoremo preseči kratkoročnih interesov in strahov ter nameniti prednosti prizadevanju za blaginjo pacientov, je vprašanje, ali smo sploh zreli za tak poklic. Z obeh strani je slišati množico ne prav olikanih izjav, zato bi si upal trditi, da je v dialogu še vedno preveč pomanjkanja čustvene zrelosti. Ko v odnosu razvijemo afektivne izbruhe, to pomeni konec sodelovanja. Zato je najprej treba izboljšati dialog – v korist vseh, zlasti pacientov. Ko bomo to dosegli, bomo lahko delali nadaljnje korake – od ustreznega izobraževanja do oblikovanja zdravega in integriranega oddelka, kjer bo vsak zdravilec deležen zdravniškega nadzora. Veljavni sistem še ni pripravljen za integracijo zdravilstva v kliniko. Za globalno spreminjanje sta potrebni infrastruktura in jasna vizija. Za vizijo pa je potrebna širša izobrazba, ki ima za seboj določen izkustveni proces.

Kako si predstavljate delo takega integriranega oddelka?
To bi bila posvetovalnica, kjer bi ločevali med bolnišničnimi in zunanjimi bolniki. V prvi vrsti bi morali dobiti konsenz pacientov, kajti brez njihove privolitve nimamo pravice posegati v prostor zdravja. Tudi zakon pravi, da mora pacient soglašati s postopkom, zdravilec pa ne sme posegati v proces obstoječega zdravljenja. Na tovrstnem oddelku bi šel pacient skozi normalen triažni postopek, zdravnik bi opravil anamnezo, izločil morebitna urgentna stanja in nevarnosti, nato pa bi pacientu ponudili različne možnosti. Proti hudim bolečinam v križu se lahko borite s protibolečinskimi tabletami, s fizikalno terapijo, z akupunkturo, masažami in razteznimi vajami, včasih pa je nujno operativno zdravljenje. Skratka, po želji pacienta, ki pa mora biti kakovostno obveščen in pripravljen na dejavno sodelovanje v procesu zdravljenja. Tudi sam sem imel primere, ko pacienti niso bili pripravljeni delati – za dopolnilno zdravljenje ščitnice se denimo niso odločili, saj se jim je zdelo opravljanje vaj dvakrat na dan prezahtevno. Raje so se odločili za zdravljenje z radioaktivnim jodom oziroma za jemanje tablet do konca življenja. Pacientove želje je pač treba spoštovati.

V Sloveniji deluje približno devetsto zdravilcev, ki se ukvarjajo z več kot stotimi metodami alternativnega zdravljenja. Dejanskega nadzora nad njihovim delom še vedno ni, prav tako ne zdravilske zbornice. Kam naj se torej ljudje, ki jih zanima tudi zdravljenje zunaj uradne medicine obrnejo, ko se odločajo kaj in koga izbrati?
Najslabša možnost je iskanje informacij po spletu in na različnih forumih, saj je ta prostor zelo meglen. Tam ljudje izpostavljajo zelo subjektivna stališča, brez resničnega poznavanja zdravilske metode. Dandanes je na voljo veliko knjig, ki preučujejo in opisujejo posamezne metode, veliko je tudi objav in resnih raziskav, vendar za medicinskega laika to utegne biti zelo zahtevno branje. Zato je morda smiselno začeti pri revijah in pri kakem uradniku na ministrstvu za zdravje. Ko smo na ministrstvu pripravljali zakon o zdravilstvu, sem predlagal, da bi uvedli poseben informativni telefon, ki bi bil ljudem na voljo po nekaj ur na teden. Tako bi lahko dobili tehtne podatke o integrativni medicini. Od pacientov slišim, da nekateri zdravniki na onkološkem inštitutu že imajo seznam zdravilcev in pacientom včasih ponudijo podatke o možnostih dopolnilnega zdravljenja, predvsem ko gre za slabost in druge neželene učinke onkološkega zdravljenja. Vendar to počnejo zgolj v okviru neformalnih pogovorov, saj zdravniška zbornica tega ne dopušča.

Tudi zato se pogosto dogaja, da se bolniki o uporabi alternativnih metod zdravljenja ne upajo ali ne morejo pogovoriti s svojim osebnim zdravnikom. Kakšno škodo si lahko s tem naredijo?
Če pacient ne zaupa zdravniku, je to zelo velik minus zanj in za proces zdravljenja nasploh. Psihološke raziskave so že zdavnaj pokazale, kaj pomenijo samozaupanje, samozavest in vzajemno zaupanje. Včasih so vse te psihološke parametre ozdravitve skušali "stlačiti" v okvir placeba, danes pa lahko ob pomoči spremljanja nekaterih hormonskih nihanj jasno vidimo, kaj se dogaja, če pacient zaupa zdravniku. Pacient predvsem potrebuje občutek varnosti, ki temelji na popolnem in brezpogojnem zaupanju v izvajalca katere koli zdravstvene storitve. Sam nimam niti enega pacienta, ki bi bil v procesu zdravljenja prepuščen zgolj meni, in v tem vidim tudi možnost zmanjšanja stroškov za zdravstvo. Dokler pacientu zgolj "pakiramo" rešitve, ki jih plačujejo sami ali pa zavarovalnica, bomo imeli zelo drago medicino. Zmerno draga pa bo medicina postala takrat, ko bo pacient postal subjekt, ki se zaveda, da lahko za svoje zdravje največ naredi sam, mi pa pri tem opravimo le svoj delež – morda kirurški, morda internistični. Takšnih – torej zdravih – pacientov si želim, vendar to ni lahko delo. Paciente smo namreč dolgo razvajali z zdravili, zato imajo zdaj občutek, da je zdravje na voljo v škatlicah. To je velika iluzija današnjega razvitega sveta. Svetovna zdravstvena organizacija je nedavno naznanila post-antibiotično dobo, saj nam je z nekritično rabo antibiotikov uspelo tako dobro "precepiti" bakterije, da zaleže komajda kak antibiotik. Enako bomo kmalu dosegli tudi s cepivi, saj bomo zavirali zgolj določene, najnevarnejše seve bakterij ali virusov, drugi pa se bodo medtem nemoteno ohranjali in čez čas vnovič sprožili epidemijo. Če hočemo govoriti o prihodnosti zdravja, moramo najprej ozdraviti svojo zavest. Vsi si želimo zdrave paciente, ki pa jih še nismo prepričali, da je njihovo zdravje v prvi vrsti odvisno od njih. Za to potrebujemo veliko pedagoških veščin, potrpljenja in zaupanja.

Kdo je zdaj na potezi?

Na potezi smo vsi, skupaj s pacienti. Neštetokrat bi lahko ponavljal osnovno sporočilo: zdravja ni ne pri zdravniku ne v škatlicah s tabletami, ampak je v krožniku, pipi, čevljih … V nas samih, torej. Če naj se rodi tudi zdravje na področju integracije, moramo biti pismeni, brez čustev, predani svojemu poklicu in pacientu ter nadvse potrpežljivi. Implementacija integrativne medicine bo uspešna le ob zdravi, vzajemni podpori medicine in zdravilstva. Ko bo zdravilska zbornica zaživela in bo arbitraža postavljena racionalno, strokovno in razosebljeno, bomo lahko začeli graditi dober dialog med zdravilci in zdravniki. Zdravnik, ki ga zanima zdravilstvo, ne bo več grešni kozel. Predpogoj za to je umik člena zakona, ki zdravnikom, ki sodelujejo z zdravilstvom ali uporabljajo zdravilske metode, odvzema licenco. Brez tega ne bomo prišli nikamor. Homeopatijo, denimo, lahko pri nas trenutno izvajajo samo zdravniki, toda če jo izvajajo, morajo vrniti licenco – to je popolno protislovje. Enako je bilo s homeopatijo. Zakonski člen o odvzemu licence velja za vse alternativne, komplementarne ali integrativne načine zdravljenja in ne le za homeopatijo. Domnevam, da bo revizija Zakona o zdravilstvu izločila še nekaj komplementarnih in alternativnih metod zdravljenja, vendar je to dolgotrajen postopek, ki ga ne bi prerokoval. V razvitem svetu so razmejitve jasne in samoumevne, prostor pa je postavljen tako, da je v ospredju dobrobit bolnika. Zdravilstvo se mora dolgoročno preseliti v zdravilsko zbornico, ki mora imeti delovne skupine za vsako področje. Homeopat ali zeliščar nikakor ne more presojati kitajskega zdravilstva – in obratno. Lepa gesta bi bila, če bi se v zdravilski zbornici našel prostor za integracijo in fakultativno izobraževanje že diplomiranih zdravnikov, študentov in tudi upokojencev. Kajti šele ko človeka pripeljete na raven izkušnje o stvari, o kateri je govor, temu lahko rečemo znanje – do takrat gre samo za domneve.

Vir: www.viva.si

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko