Zdravje

  • img_13084_med

Bolniki potrebujemo znanje zdravnika in zdravilca

Dragica Bošnjak, www.viva.si | 9.3.2015 | Komentarji 0

Medicina in zdravilstvo

V slovenski medicinski stroki so mnenja o tem, ali se lahko zdravniki ukvarjajo tudi z zdravilskimi metodami, deljena. Sodeč po različnih pogledih na medicino na eni in na zdravilstvo na drugi, bo najbrž tako tudi v prihodnje. Toda po sklepu lanskoletne decembrske skupščine Zdravniške zbornice Slovenije se zdravnikom ni več izrecno prepovedano ukvarjati (tudi) s homeopatijo. Tisti ki se bodo »v svojem prostem času« ukvarjali tudi s homeopatijo, samo zaradi tega ne bodo izgubili zdravniške licence.
Stroka, ki jo je na to »nesprejemljivo posebnost v Sloveniji« že dolgo opozarjala širša javnost, pozivali in izzivali pa so jo tudi najpogumnejši predstavniki iz lastnih vrst, zdravniki »popoldanski homeopati«, se je torej opredelila ZA. Zdaj mora Ministrstvo za zdravje RS poskrbeti, da bo odpravljena kolizija med zdravniško in zdravilsko zakonodajo, po sedanji ureditvi pa tudi grožnja z izgubo licence.

Za začetek homeopatija Po pričakovano dolgotrajni razpravi na skupščini Slovenske zdravniške zbornice o temi, ki je že desetletje ali dve, po mnenju nekaterih pa vsekakor znatno predolgo, tičala v predalih, medtem ko sta življenje in praksa v tujini – bolj ali manj prikrito in na koncu vse očitneje – tudi pri nas ubirali svojo pot, so zdravniki s prevladujočo večino prižgali zeleno luč eni od zelo razširjenih zdravilskih metod, homeopatiji.

To še zdaleč ne pomeni, da se bo »alternativa« statusno in tudi dejansko takoj približala, povezala ali celo združila z uradno oziroma šolsko medicino, ki svojo suverenost utemeljuje znanstveno – »podprto z dokazi«. Zadnje je namreč ves čas ključni dejavnik pri njenem razlikovanju in ločenosti od zdravilstva, ki si sicer prizadeva dokazovati, utemeljevati, se približevati in sobivati z uradno medicino – tudi s poimenovanji, kot sta alternativna in komplementarna ali celostna medicina; od naštetih je še najbolj sporen izraz alternativna medicina. Če že, naj bo, vendar pa ne more biti medicina …
Prav to, namreč poimenovanje, je bil vedno in bo – vsaj pri delu zdravništva – tudi v prihodnje največji kamen spotike. Sporočila uglednih avtoritet uradne medicine, še novembra pa tudi na sestanku glavnega strokovnega sveta Slovenskega zdravniškega društva, so jasna: medicina je samo ena, na dokazih temelječa in preverljiva, racionalna; odprta tudi za nove metode, če te temeljijo na dokazih.

Zato je razumljivo, da je šolska medicina v preteklosti težko, dolgo in zadržano naposled postopoma posvojila delček metod tradicionalne kitajske medicine – akupunkturo. Nekje vmes, za zdaj le v zakonu o zdravilstvu, je obtičala manualna medicina in znotraj te osteopatija, kiropraktika in še nekatere od veličastnega števila (menda od 1400 do 1600) alternativnih metod, ki jih poznajo po svetu, predvsem na Vzhodu, ki si prizadevajo biti integrativne.

Prav zato, ker je teh metod tako veliko, zaradi česar je seveda izredno težko ocenjevati njihovo vrednost in varnost (ali škodljivost) za bolnike, so se tudi na zdravniški zbornici odločili za postopne korake. Odstopili so od prvotne namere, da bi razpravljali in se opredeljevali do drugih, enako priljubljenih metod, denimo energetskih (biomagnetoterapija), metod »interakcije med umom in telesom« (či gong, joga, šamanizem), »biološko osnovanih« metod (dietoterapija, postenje, knajpanje …) ter vrsti »manipulativnih telesnih pristopov« (akupunktura, ajurveda, Bownova terapija, masaže). Tokrat so se torej omejili na homeopatijo.

Skrivnostna privlačnost neznanega Kot je pokazala ena od nedavnih, javnosti prvič predstavljenih anket, ima homeopatija, ki je sicer zelo priljubljena ter iskana med bolniki in drugimi uporabniki, veliko privržencev tudi v zdravniških krogih. Za marsikaterega med izstopajočimi predstavniki uradne medicine pa je naklonjenost dobršnega dela zdravnikov tej – zanje še vedno kontroverzni – metodi presenetljiva. Podobno kot v svetu, kjer je homeopatija zakonsko jasno opredeljena in jo je dovoljeno uporabljati tudi zdravnikom, v razpravah nizajo svoje dileme in pomisleke ter opozarjajo na nikoli docela pojasnjeno vprašanje, »kako lahko deluje nekaj, česar ni mogoče znanstveno dokazati«, zanje pa niso verodostojni niti poskusi dokazovanja.
 
Medicina je ena sama ...

Trditev, da je lahko medicina samo ena, ker temelji na dognanjih biologije, biokemije in biofizike, je že pred časom poudaril in zdaj znova ponovil zdravnik dr. Marjan Fortuna. Ilustriral jo je z dejstvom, da tako tudi nihče ne govori o alternativnih naštetih znanstvenih področjih. Vendar pa je dopustil možnost – in se s tem pridružil mnogim drugim – da lahko govorimo o dopolnilnih, adjuvantnih in podobnih poskusih zdravilstva, »kar pa je povsem nekaj drugega«. Po njegovem medicina nima prav nobenega razloga, da ne bi sprejela novosti v zdravljenju, če se pokaže, da so enako učinkovite ali celo učinkovitejše, in pri tem omenil akupunkturo. Res pa je, da je šolska medicina pri uvajanju novosti in oživljanju starih idej zelo previdna in za koga celo konservativna, kar je v veliki meri posledica slabih izkušenj.

Kritično je ocenil, kako neverjetno lahkotno »alternativci« razlagajo bolezenske simptome, ki jih tudi zdravijo samo z enim samim zdravilom in, v nasprotju z uradno medicino, ki se dobro zaveda svoje (ne)moči, bolniku obljubljajo malodane čudežno ozdravitev, kar je lahko nadvse nevarno početje. Tako kot je nevarno in nedopustno, če alternativni zdravilec odsvetuje jemanje inzulina, kar se je že zgodilo in ogrozilo življenje mlademu bolniku s sladkorno boleznijo tipa 1.

Dr. Fortuna je spomnil tudi na zanimiva, manj znana ozadja, ki so v minulih stoletjih in vse do danes botrovala vzponom in padcem »čudežne medicine«, kot so nekoč ponekod pravili homeopatiji. V razmislek je ponudil še vprašanje, ali ni nenavadno, da ljudje, ki so pripravljeni porabiti veliko denarja za »alternativno zdravljenje«, niso pripravljeni prispevati niti evra več za zdravstvo, naj so rezultati uradne medicine še tako impozantni.

Ne nazadnje, opozarjajo nekateri zdravniki, homeopatija in nekatere druge zdravilske metode, ostajajo stoletja nespremenjene, medtem ko se medicina vztrajno, nenehno in zadnje čase na nekaterih področjih skokovito razvija...

Že študentu medicine naj izve tudi za zdravilstvo V številnih polemičnih razpravah je bil do izrazov, kot sta alternativna medicina in komplementarna medicina, zadržan tudi prof. dr. Stanislav Šuškovič. Meni, da je kopici alternativnih metod skupno samo to, da učinkov njihovega delovanja ni mogoče znanstveno dokazati, zaradi česar naj bi bilo bolje govoriti o zdravilstvu. K temu je dodal pomislek, da se sicer zelo kritična ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA) ne zmeni za homeopatijo, češ da »ne bodo preizkušali varnosti in učinkovitosti zaužite vode«.

Čeprav torej »zdravilstvo nima kaj iskati v zdravstvenem sistemu«, bi bilo nemara pametno, če bi zdravniki, ki so slabo poučeni o zdravilstvu, o njem že med šolanjem prejeli vsaj osnovne informacije. Če nič drugega zato, da bi se lahko z bolniki, ki jim je načeloma nerodno priznati, da iščejo pomoč pri zdravilcih, o tem odkrito pogovarjali. »Ni so mogoče zatiskati oči pred dejstvom, da to redno ali občasno počne zelo veliko bolnikov.« In dodajmo: tudi zdravnikov.

Ko zboli zdravnik … O vprašanju, v čem je pravzaprav moč zdravilstva, da je tako priljubljeno in vse bolj cvetoče, razmišlja tudi zdravnica dr. Zlata Remškar. Ugotoviti moramo, pravi, ko omenja posameznika in tudi zdravnika, ki je zbolel in želi biti obravnavan kot posameznik, sprejet kot človek z boleznijo, da je osnovno orodje delovanja zdravilca empatičen odnos z bolnikom. Zdravniki to v svojem kratko odmerjenem času kljub hotenju včasih zanemarjajo – tudi zato, ker so pretežno usmerjeni v racionalno obravnavanje bolnikove bolezni in manjkrat v bolnika z boleznijo. Zdravilec vse od prvega stika z bolnikom zavestno (ali pa intuitivno) dosledno gradi empatičen odnos, saj je, ne pozabimo, od tega odnosa odvisna njegova delovna uspešnost.

Primerna bi bila torej jasna opredelitev zdravilstva in njegova razmejitev od medicine kot stroke, kar je bilo že pred leti urejeno z istoimenskima zakonoma. Neprimerno ali celo potencialno nevarno pa bi bilo nekritično populariziranje zdravilstva, »ki pa ga vsekakor ne gre omalovaževati, pač pa bi ga bilo treba umestiti na mesto, ki ga v praksi ima – in jasno poznati njegove omejitve«. To med drugim pomeni, da bi morali presojo dela zdravilcev podpirati podobno, kot presojamo strokovnost zdravniškega dela.

Trpi duša, boli telo? Da so psihosomatske težave, ki jim uradna medicina ne posveča dovolj pozornosti, plodno polje za zdravilce, meni tudi prof. Dušan Keber, ki ugotavlja, da so se zdravilci za plačilo pripravljeni v neskončnost ukvarjati z bolnikom. Če posameznik v resnici potrebuje le pogovor, spodbudo in podporo, je to lahko temelj uspešnega zdravljenja. Pri tem je zanimivo, še dodaja, da so ljudje do zdravnikov nadvse kritični, o zdravilcih pa menijo, da delajo čudeže … To se lepo zrcali tudi v medijih, »ki so bili nekoč poplavljeni s poročili o domala nadnaravnih učinkih akupunkture, ko pa so jo začeli uporabljati tudi zdravniki, je postala nekaj vsakdanjega in nevznemirljivega«.

Toda do neznanja, površnosti in najrazličnejših drugih nepravilnosti na nepregledno širokem polju zdravilstva so kritični tudi dobro izobraženi posamezniki – praviloma s končanim študijem medicine, nekateri med njimi priznani tudi v akademskih krogih. Ti svarijo pred samooklicanimi doktorji tradicionalne medicine in lastniki sumljivih diplom, ki jih je v nekaterih eksotičnih okoljih mogoče preprosto kupiti. In potem hitro pridejo na svoj račun »zdravilci«, ki so najprej sami na hitro, v nekaj korakih, odkrili skrivnosti življenja, doživeli razsvetljenje, postali samostojni podjetniki, zdaj pa se čutijo poklicani, da pomagajo drugim …

Življenje prinaša različne preizkušnje Toda na drugi strani je vendarle treba opraviti z mitom, da se k zdravilstvu zatekajo pretežno docela nepoučeni, nerazgledani in nebogljeni posamezniki, na milost in nemilost prepuščeni vsakomur, ki se je razglasil za zdravilca. Zagotovo so med njimi tudi taki: v stiski, ranljivi, prestrašeni, ljudje, ki se oprimejo vsake bilke. Po nekaterih podatkih naj bi dejstva govorila drugače. V veliki meri gre za izobražene in ozaveščene ljudi, ki se preprosto odločijo »poiskati še druge in drugačne možnosti zdravljenja«. Ne nazadnje je glasen tudi šepet, da se k zdravilcem pogosto zatekajo celo zdravniki, ki so bili nekoč odločni nasprotniki vsega alternativnega. Tako ni nenavadno, če se v »popoldanski zdravniški zdravilski ordinaciji« v novi vlogi srečata kolega, ki sta nekoč skupaj korakala po bolnišnici, zdravstvenem domu ali kaki drugi zdravstveni ustanovi, oba, seveda, zaprisežena uradni medicini …

Po besedah predsednika zdravniške zbornice dr. Andreja Možine, ki je na omenjeni okrogli mizi poudaril, da »to heretično polje«, torej homeopatija oziroma zdravilstvo, ni strateška tema slovenskega zdravništva, vsekakor pa je dejstvo, ki ga pač ne morejo več ignorirati. Po nekaterih ocenah naj bi se namreč pri nas s homeopatijo in morda še kako drugo zdravilsko dejavnostjo ukvarjalo vsaj sto ali celo več zdravnikov. Najbrž so jih za takšno odločitev opogumili podatki, da se v 25 evropskih državah s homeopatijo normalno, z vsemi dovoljenji, ukvarja več kot 40 tisoč zdravnikov.

Več vprašanj kot odgovorov

Nakopičilo se je torej več kot dovolj razlogov za to, da se položaj zdravilstva in zdravnikov, ki se ukvarjajo z njim, tudi zakonsko uokviri, podobno kot je to urejeno v večini evropskih držav in tudi drugod po svetu. Na to so poleg številnih zdravnikov na nedavni okrogli mizi opozorili tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nüsdorfer, specialistka družinske medicine dr. Danica Rotar Pavčič, ki je tudi predsednica odbora za strokovno-etična vprašanja pri zbornici, in psihiatrinja dr. Zdenka Čebašek Travnik.

V določenih okoliščinah oziroma v povezavi z integrativno medicino se jim ne zdi sporno omenjanje učinka placeba, torej spodbujene bolnikove notranje moči, če to prispeva k boljšemu počutju in (o)zdravljenju. Ne nazadnje so lahko tudi določeni antidepresivi samo za dva do tri odstotke učinkovitejši od placeba.

Ni več mogoče spregledati podatkov, da ob pomoči zdravilskih metod ali skupaj s postopki uradne medicine svoje zdravstvene tegobe vsaj občasno rešuje od 10 pa vse tja do 70, 80 ali celo več odstotkov ljudi in da v nekaterih državah nekatere metode deloma ali v celoti plačujejo zavarovalnice.

Tako so slovenski zdravniki homeopati že pred časom opozarjali, da jim veljavna zakonodaja, ki homeopatije ne priznava kot zdravstvene dejavnosti, krši samostojno odločanje o zdravljenju bolnikov. Pred kopico težav in zadreg se znajdejo tudi bolniki, ko se odločijo, da bodo strokovno pomoč poiskali zunaj okvira uradne medicine. Te pravice jim sicer nihče ne odreka, toda dokler stvari niso tudi zakonsko urejene, se morajo ukvarjati ne le s svojo boleznijo oziroma zdravljenjem, temveč tudi z odnosom do posameznih zdravnikov oziroma z njihovim odnosom do komplementarne medicine oziroma zdravilstva.

Prvi, nadvse pomemben korak, ki za zdaj rešuje licence zdravnikov homeopatov – to pa še ne pomeni, da je zaradi kakšne strokovne napake ne more izgubiti – je narejen, vendar je odprtih še veliko vprašanj, nedvomno pa se bodo pojavljala še nova. Denimo o tem, kako zagotoviti nadzor nad nepregledno ponudbo zdravilskih metod in dejavnosti, kar naj bi sicer urejal zakon o zdravilstvu, vendar pa tega učinka ni in tudi zdravilske zbornice ne. Ni še jasno, kako zagotoviti verodostojno informiranost in varnost bolnikov, odgovornost zdravnikov, medicinske stroke … Ali bosta morda zdravilstvo in medicina prav zaradi lažjega reševanja teh in drugih vprašanj znali zgraditi most, znosno sobivati in nemara celo zaživeti v sožitju – ali pa bosta ostali vsaka na svojem bregu?

Zdravniki bi se o komplementarnih metodah radi izobraževali Po nedavno opravljeni anketi med več kot 700 slovenskimi zdravniki se jih je več kot polovica oziroma 55 odstotkov vprašanih izreklo proti trenutno veljavni ureditvi, ki zdravniški zbornici dovoljuje oziroma nalaga odvzem licence zdravniku, če se ukvarja s homeopatijo. Številne zdravnike to področje zanima, saj jih je skoraj tretjina odgovorilo, da so že sodelovali na izobraževanju o kateri od alternativnih metod. Tri četrtine vprašanih ni imelo pomislekov do zdravilstva in bi se tudi sami izobraževali, če bi izobraževanje organizirali zdravniki. Med njimi obstaja tudi zanimanje za podiplomski študij s področja integrativne medicine – zanj bi se odločilo 46 odstotkov vprašanih. Samo manjše število anketiranih ta vprašanja ne zanimajo.


prim. Andrej Možina: Na prvem mestu naj bo varnost bolnika
»Imejmo v mislih zlasti varnost bolnika, ki je v rokah izobraženega zdravnika varen, četudi se zdravi na nam nerazumljiv način. Vrsto let smo kot država in stan živeli v delni izolaciji, danes smo del EU in v večji meri prisluhnimo našim kolegom in stanovskim organizacijam glede razmerij do opravljanja alternativne medicine. Medicina z nekoliko bolj tolerantnim odnosom do alternativni praks ne bo nič izgubila na svojem ponosu in pomenu, stan bo lahko z dvignjeno glavo sprejel na znanje, da med kolegi ni več potrebe po skrivaštvu in praksa, ki odstopa od ustaljenih poti, bo regulirana znotraj stanovske organizacije. Več kot dovolj razlogov je, da spremenimo zelo strog odnos do kolegov, ki verjamejo v homeopatijo,« je na skupščini Zdravniške zbornice Slovenije poudaril njen predsednik prim. Andrej Možina.


Zdenka Čebašek Travnik: Za spoštlljiv dialog o vseh možnostih zdravljenja

Zdenka Čebašek Travnik, dr. med., spec. psihiatrije, pa je kot sodelujoča na okrogli mizi skupščine poudarila, da nam ustava zagotavlja, da si sami izberemo način zdravljenja, zakoni pa to pravico podrobneje določajo. »Zato je dobro vedeti, da se vsakdo lahko sam odloči, pri kom in na kakšen način se bo zdravil. Mnogi se namesto šolske medicine in obiskovanja zdravnikov odločijo za drugačne, alternativne in komplementarne načine zdravljenja, pri čemer pa morajo sprejeti odgovornost za svojo odločitev in morebitne posledice. Pomembno je, da zdravilci, katerih delovanje naj bi urejal Zakon o zdravilstvu, spoštujejo etična načela in dostojanstvo v odnosu do ljudi, ki prihajajo k njim po pomoč. Še bolj pomembno pa je, da se ljudje o svojih dilemah v zvezi z iskanjem alternativne pomoči lahko pogovorijo ali celo posvetujejo s svojim izbranim zdravnikom. Zato si želim, da bodo tisti zdravniki, ki se želijo izobraziti o posameznih zdravilskih metodah, to priložnost dobili. Prav tako pa pričakujem, da se bodo vsi zdravniki pripravljeni s svojimi pacienti na spoštljiv način pogovoriti tudi o teh možnostih.«

Zakaj se ne pogovarjate s svojim zdravnikom o zdravilskih metodah? V anketi, ki smo jo objavili na Viva.si, smo spraševali vas, drage naše bralke in bralce, ali ste se že kdaj obrnili po pomoč k zdravilcu. Presenetljivo  vas je od 267 kar 95 odstotkov odgovorilo, da že – če te podatke primerjamo z do sedaj opravljenimi anketami z istim vprašanjem v Sloveniji, ki govorijo, da je približno 70 odstotkov Slovencev že kdaj poiskalo pomoč pri eni od zdravilskih metod. V povprečju ste pomoč poiskali vsaj dvakrat. Največkrat ste se obrnili (v 55 %) na eno od energetskih metod, (bioenergija, reiki), manualna medicina, osteopatija, kiropraktika, masaže, akupunktura in akupresura ter kitajska tradicionalna medicina, homeopatija, refleksoterapija in fitoterapija.

V 69 odstotkih ste bili zadovoljni s terapijo, 22 odstotkov se vas ni moglo opredeliti o zadovoljstvu, 9 odstotkov pa vas ni bilo zadovoljnih. 64 odstotkov bi te metode priporočili drugim, 24 odstotkov pa vas je odgovorilo, da bi jih priporočili določenim ljudem, 11 odstotkov vas ne bi teh metod priporočili drugim. Kar 65 odstotkov se o tem niste pogovarjalo s svojim osebnim zdravnikom.

Zakaj ne? V vaših odgovorih ste zapisali, da imajo zdravniki predsodke in negativno stališče do teh metod: pisali ste nam, da se bojite odziva zdravnika, da ne znate začeti pogovora o tem, da veste, da vaš zdravnik teh metod ne pozna oziroma jih ne razume, da ne sprejema zdravilstva ali je zelo odklonilen do teh metod, tudi, da se bojite norčevanja in zasmehovanja, ter da so nekateri zdravniki prepričani, da obstaja le ena sama oblika zdravljenja in da zdravilstvo ne učinkuje.

Vir: www.viva.si

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko